Ljubiteljem narave in pohodništva vreme v mesecu juliju ni bilo naklonjeno. Zaradi deževnih dni in slabih vremenskih napovedi v gorah smo v Planinskem društvu Sežana kar dva vikenda odlašali in čakali na boljšo vremensko napoved, da bi lahko izpeljali razpisani dvodnevni  pohod do Martuljških slapov in na Rateške Ponce. To nam je uspelo zadnji vikend v juliju. Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpeljali do Gozda Martuljka, od koder  smo se peš podali mimo Spodnjega Martuljškega slapa do Bivaka II za Akom , nad Zgornjim Martuljškim slapom, kjer se zbirajo vode omenjenih slapov Martuljškega potoka. Pri sestopu za Akom smo krenili desno s poti, do Zgornjega Martuljškega slapa, kjer smo se po opravljenem vzponu lepo ohladili. Ta dan smo na tej poti srečevali veliko družin in ljudi skupaj s svojimi štirinožnimi prijatelji. Neverjetno koliko ljudi ima pse, veliko več kot smo jih nekoč srečevali v hribovitih predelih in na planinskih poteh. Na poti smo si ogledali na Jesenjah Finžgarjevo kapelo, kamor je zahajal tudi naš pisatelj in bogoslovec Fran Saleški Finžgar, zraven pa spominsko obeležje z imeni vseh ponesrečenih planincev v tem gorskem predelu. Šli smo tudi  mimo brunarice » Pri Ingotu«, nekaj metrov pod njo pa najprej slišali, nato pa še opazili  vodno črpalko, Oven,  ki ima 30 % izkoristek, ko se voda z lastno močjo potiska 100 m od črpalke do odjemnika ter premaga 15 m višinske razlike. Pri sestopu v Martuljško dolino  smo si v živo ogledali prikaz dediščine oglarjenja in na tablah opisane zanimivosti tega Krajinskega parka. V popoldanskih urah smo se zadržali v Planici in opazovali vse atraktivne skakalnice, si ogledali muzej ter adrenalinske naprave. Ob pogovoru še s petimi udeleženci, je padla odločitev, da bi jutrišnji sestop iz Velike Ponce raje opravili na italijansko stran, da ne bi sestopali po isti poti v Tamar in v Planico, zato smo en avto odpeljali do Zgornjega Belopeškega jezera. Drugi avto smo pustili v Planici ter se še uro peš podali do Doma v Tamarju ( 1108 m). Pred večerjo in počitkom smo se povzpeli še k izviru Nadiže, ki v dolini ponikne v podzemlje in privre na dan v Zelencih kot Sava Dolinka. Na skupnih ležiščih nas je prespalo 20 ljudi. Zjutraj smo bili prvi pokonci in čim se je zdanilo krenili na pot proti grebenu Ponc. Četudi je bila pot ves čas strma, se je bilo v prijetnem hladu  lepo vzpenjati. Nekaj čez deseto uro smo bili na Srednji Ponci  (2228 m), od koder  je bil čudovit razgled na vse bližnje in bolj oddaljene vrhove, v bližini na Jalovec in na Mangart, na italijanski strani  pa na Viš in na Montaž. Pod nami pa na dolini pod Poncami in na dolino Belopeških jezer. Za nami je prišlo še nekaj pohodnikov, bodisi iz naše ali pa italijanske smeri. Sledil je krajši spust, nato pa še krajši podvig na Veliko Ponco ( 2274 m), na katero so se nekateri vzpenjali tudi po zelo zahtevni plezalni ferrati. Srečali smo dva starejša italijanska planinca, ki sta nam sporočala, da je danes plezanje po ferrati zelo nevarno, ker je na enem predelu poškodovana jeklenica, zato sta se preusmerila na varnejšo pot po grebenu. Mi pa smo jima povedali, da sestopamo iz Ponc in da tokrat nismo načrtovali podvig po ferrati.  Sestopanje proti Koči Zacchi (1380 m) je bil kar zahtevno, ponekod po skalovju ob pomoči z razrahljanimi jeklenicami ali pa tako, da si se oprijemal za vejevje ruševja, ki je zaraščalo pot. Pozorno smo morali spremljati vsak korak, saj je pot zaradi drobirja dokaj nevarna za zdrse. Od koče Zacchi do Belopeških jezer smo po gozdni poti  rabili manj kot uro hoje, da smo prišli v pravo »meko«, kjer je bilo pri jezerih ogromno ljudi in parkirišče natrpano z vozili, tudi vzdolž ob cesti. Kar vsi smo se strpali v avto za pet oseb, saj je bila ena izmed naših udeleženk zelo drobna in primerna, da se skrije v naročje. Med vožnjo so nekateri zrli navzgor na Ponce in se čudili, da smo vse te  prekrasne vrhove  prehodili. Iskreno povedano, da te vrhovi, čeprav jih včasih kar s težavo premagaš, znova in znova vabijo v svoje okrilje V dolini Planice je bilo veliko manj obiskovalcev, saj je bilo pasje vroče tako, da smo se kar hitro razporedili v avtomobile in se odpeljali proti domu. Opravljeni vzponi nam bodo ostali v lepem spominu.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V MDO PD Primorske smo tudi letos organizirali skupni obisk  Dneva slovenskih planinskih doživetij, v soboto, 16. junija na Rogli. Skupaj se je srečanja udeležilo okrog 70 planincev, iz PD Sežana 13. Avtobus je pobiral udeležence iz OPD Koper, PD Slavnik, SPD Trst, PD Sežana, iz PD Postojna pa so se peljali z avtobusom PD Ajdovščina.

Organizatorji so nas povabili na različne organizirane pohode v okolici Rogle. Sežanski planinci  smo se podali na triurni pohod k Lovrenškim jezerom, kjer smo uživali v prelepi naravi in spoznavanju značilnosti visokega barja.                                                                                         

Po povratku smo se okrepčali s pohorskim loncem. Za tem smo se udeležili nekaterih aktivnosti v okolici prireditvenega prostora (plezalna stena,  predstavitev gorskih reševalcev, sankanje, predstavitev PZS, stojnice) in se sprehajali po Rogli. Praporščaki so medtem imeli zbor praporščakov.   

Ob 14. uri je bila osrednja prireditev, ki se je pričela s prihodom praporščakov, med katerimi je bil tudi naš Tomaž Bole. Sledila je  planinska zabava z narodno zabavnim ansamblom.                                                                                                                                                 

Veselo razpoloženje, tako kot ves dan, se je nadaljevalo tudi med povratkom proti domu.

Besedilo: Vesna Pečar

Fotografije: Mirjam Frankovič Franetič, Barbara Race.

[Show slideshow]

Pohoda se je udeležilo 12 oseb, 5 otrok, štirje starši, dve mentorici in jaz kot vodja pohoda. Otroke so na izhodišče poti v Famlje pripeljali starši in šli skupaj z nami na pohod.  Po tematski poti so udeleženci spoznavali naravno in kulturno dediščino Biosfernega območju Krasa in porečja reke Reke, od Famelj do Škocjana in  nazaj. Na tak in drugačen način so otroci doživljali naravno ter kulturno dediščino teh krajev, zajeto z vodami, gradovi, zapuščenimi mlini ter legendami in pravljicami, ki izhajajo iz teh krajev, Pravljica o  Brkonji Čeljustniku, o velikanih Jajdih, o Legendi na Starem gradu nad Famljami…Med pohodom sem preverjala, kaj so si otroci zapomnili in jih za pravilne rešitve nagradila s priložnostnimi nagradami ( majica Pot vodnih zakladov, zemljevidi tematskih poti v Vremski dolini, svinčniki). Na gradu Školj so morali otroci poiskati skriti zaklad( lizike), ki so se jih tudi razveselili. Na poti smo okusili sladke jagode ter se nekajkrat tudi fotografirali. Dan je bil sončen in lep, tak je bil tudi naš izlet.

Mirjam Frankovič Franetič, vodja pohoda

[Show slideshow]