Vojsko, najvišje ležeča vas na Primorskem, 1077 metrov nad morjem, 14 kilometrov oddaljena od Idrije, sestavljena iz gruče domačij z avtobusno postajo, cerkvijo, gostinskim lokalom in gasilskim domom, pa centrom šolskih in obšolskih dejavnosti ter vrsto kmetij na samem, ki kljubujejo času tudi po dve ali več stoletji (sobe v centru nosijo imena posameznih vojskarskih kmetij). Vojskarska planota, prepredena s pohodnimi potmi, ki se vijejo po dolinah in senožetih, po bukovih in jelovih gozdovih, nad strmimi in neprehodnimi soteskami potokov Idrijca, Gačnik in Kanomljica, ki teče po znamenitem Idrijskem geološkem prelomu. Mehak svet, v katerem življenje nikoli ni bilo lahko, je vodnik Planinskega društva Sežana Bogdan Rojc izbral za letošnje planinarjenje odraslih planincev. Območje sodi v Idrijsko hribovje, po katerem so razpredene poti, ki od nas niso terjale veliko napora.
Vojskarska planota je bila pomemben dejavnik v času narodnoosvobodilnega boja. Nenazadnje je skrita očem nepoklicanih v teh strminah od septembra 1944 do konca druge svetovne vojne delovala največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem, tiskarna Slovenija. V njej so tiskali Partizanski dnevnik, na dan tudi do 7000 izvodov, v tiskarni pa je delalo 40 do 50 mladih ljudi. Da bi lažje vzdržali, so si ob sobotah pripravili zabavo, smo izvedeli od predstavnika Mestnega muzeja Idrija.
Travniki so bili v času našega obiska (8. – 12. 7.) polni živopisanega cvetja. Nismo mogli prešteti glavincev, ki so se v vseh odtenkih modrih in vijoličnih barv bohotili od poteh, po katerih smo hodili. Občudovali smo konjsko grivo, razne kukavičevke, dobro misel, polno drobnih škrlatnih cvetov, iskali skrivnostno botanično posebnost območja, astromontano. Nekaj steblov smo odkrili na vrhu Hudournika (najlepša razgledna točka planote, ki se pne 1148 metrov nad obsežnim strmim pobočjem, na dnu katerega sta globoko vrezani dolini Kanomljice in Hotenje), domačini, ki so nas postregli z domačim žganjem, v katerem je sledove pustila tudi omenjena cvetlica, pa so nam povedali, da njenih rastišč ne pozna vsak.
Srce in duša planote so prijazni in gostoljubni domačini. Še danes je skrbno obdelan marsikateri košček zemlje, razvita sta predvsem živinoreja in gozdarstvo. Ponekod so ohranili tudi kaj starega in tako smo si na Brdarjevi domačiji ogledali, kakšna orodja so uporabljali nekdaj. Razlog za obisk je bil sicer slikovit Brdarjev slap v soteski potoka Gačnik. Seveda je bil dolg postanek na dvorišču kmetije, priložnost za klepet z gospodinjo, ki z nekaj glavami živine v hlevu še vedno vztraja. Nazaj grede smo si ogledali še mokrišče, v katerem raste tudi žužkojeda rosika drosera. Pred vstopom v mokrišče pa so nekatere premamile slastne borovnice in če se nam ne bi mudilo naprej, bi najraje ostali na tistem “pašniku”.
Tri dni je vreme vzdržalo. V nedeljo, ko smo z vzponom na Javornik (1240 metrov nad morjem) vstopili v deželo žlikrofov, v ponedeljek in torek. V sredo pa nas je dež pregnal v dolino, kot da bi hotel, da se spoznamo še s slavnim idrijskim podzemljem. Vodiča po Antonijevem rovu oziroma nekdanjem rudniku živega srebra s poltisočletno zgodovino in interaktivni razstavi, ki so jo lani odprli v nekdanji rudniški topilnici, sta nas uvedla v zgodbe o tem strupenem kemijskem elementu in njegovih posledicah na življenje ljudi. Pretresljiv je podatek, da so možje po petih ali šestih letih dela v rudniku umirali za posledicami raznih bolezni. Kljub temu pa Idrijčani ostajajo polni humorja in z optimizmom gledajo na svet.
Nam je žal deževno vreme skazilo tradicionalen zaključek planinarjenja s tabornim ognjem. Sicer pa bi tudi ob drugačnem vremenu gotovo večjo pozornost pritegnilo svetovno prvenstvo v nogometu, ki nam je letos nekoliko krojilo družabne večere.
Zadnji dan se je zopet vrnilo sonce in nam omogočilo, da smo si pretegnili noge na priljubljeno Hleviško planino, kjer pripravljajo žlikrofe na vsaj pet različnih načinov. In še eno posebnost imajo, žganjemat. Po povratku k avtomobilom smo se stari znanci (letos nas je bilo 29 ) poslovili z neizrečeno obljubo, da se čez leto znova snidemo.
Irena Cunja
