Pred tednom dni, v nedeljo, 15. septembra sem opravila ogledno turo s članico društva Biserko Grželj, ki se zaradi delovnih obveznosti ob vikendih ne more udeleževati naših razpisanih pohodov. Iz Šmartnega do vrha Sabotina sva hodili 4 ure, se povzpeli na razgledni stolp in uživali v lepih razgledih krajevnih in naravnih lepot ter vonjali ciklame in raznovrstna divja zelišča, ki so rasla po grebenu Sabotina. Na vrhu nas je čakal Alen, sin moje sestrične iz Dobrovega ter nas odpeljal s svojim avtomobilom nazaj v Šmartno. Ogledna tura je uspela, sledil je razpis in povabilo društvenim članom, kateremu sta se odzvala le člana Duško in Slavko. Ostali člani so pač imeli druge opravke, čas trgatve, družinske obveznosti….
No, nekoliko »zdesetkana« skupina treh planincev se nas je na mednarodni dan miru in na prekrasen sončen dan odpravila po 20. etapi Juliane trail. En avto smo pustili v Solkanu, z drugim pa smo se zapeljali na izhodišče v Šmartnem. Na parkirišču je bilo že polno avtomobilov, v glavnem z registrsko številko naše prestolnice. Lepo označena pot s smernimi tablami in rumenimi oznakami nas je vodila skozi vasi Šmartno mimo vinogradov, nasadov oljk in kakijev skozi vas Gonjače s 23 m visokim razglednim stolpom in spomenikom žrtvam 2. svetovne vojne. Pri sestopanju skozi nasad kakijev se je naša skupina povečala, pridružila sta se še dva psa in nas kar lep čas spremljala. Lepi občutki so nas prevzemali ob pogledu na okoliške hribe, na Kambreško hribovje in na Korado, Matajur, na Sveto goro, v daljavi pa na Krnsko pogorje, na območja, kjer se je za časa prve svetovne vojne odvijala soška fronta z enajstimi Italijanskimi ofenzivami vse od Rombona do Tržaškega zaliva. Šesta ofenziva se je odvijala na Sabotinu.
Vsak s svojimi mislimi smo stopali skozi gozdiček po poti miru, po Juliani trail in markirani planinski poti skozi gozdnati predel s pogledom naprej na apnenčasto ostenje Sabotina, ki v celoti pripada Dinaridom in bil ključna obrambna točka Avstro-ogrske vojske, ki je v letih 1915-16 branila ozemlje pred Italijansko vojsko. Le-ta je leta 1916 zavzela Sabotin in Gorico. Sabotin je prepreden z jarki, kavernami ter topniškimi položaji, s katerimi so Italijani utrdili svoj strateški položaj. Po grebenu se je vila steza po precej skalovitem območju kjer je bil potreben varen korak. Lep pogled je bil tudi v dolino smaragdno obarvane reke Soče, ki je odrezala Sabotin od Banjške planote in Goriških Brd. Tu pa tam smo se med hojo ustavili na informativnih točkah in prebrali zgodovinske in druge zanimivosti tega območja. Slavko je opazil tudi modrasa, ki ga je Duško pred njim spregledal, jaz pa ga tudi nisem opazila. Po dobrih treh urah hoje smo prispeli v samo osrčje Parka miru, na Sabotin, kjer je pred okrepčevalnico posedalo veliko pohodnikov in izletnikov. Tudi mi trije smo se za krajši čas oddahnili in se predali sončnim žarkom in prelepemu razgledu, nato pa s hojo nadaljevali po grebenu vse do obzidja cerkvice sv. Valentina, kjer so konec 14. stoletja zgradili romarsko cerkev in tam opravljali bogoslužje vse do ukinitve leta 1782. Leta 1947 je bila po sabotinskemu grebenu začrtana država meja med Italijo in bivšo Jugoslavijo. Območje je bilo domala nedostopno in po osamosvojitvi Slovenije priljubljena izletniška točka. O tem smo se prepričali pri sestopanju po zlizanem skalovju južnega pobočja Sabotina proti Solkanu, kjer nas je oznojilo od pripeke in tudi od koncentracije pri sestopanju. Naj zaključim z mislijo:
» Veselimo se, da v miru obhodimo te poti, ki so jih morali naši predniki prehoditi in braniti v krvavih bojih nesmiselnih vojn!«
Mirjam Frankovič Franetič
