V soboto 12.9. smo se planinci PD Sežana podali na planinski pohod na Planjavo. Ob 6 uri je bil zbor v Sežani, nato pa smo se z avti odpeljali do Kamniške Bistrice in naprej do Jermance, od tam pa smo ob osmih začeli hoditi proti Planjavi. Najprej smo krenili po markirani poti proti Kamniškem sedlu, nato pa zavili na neoznačeno in težjo, vendar dobro sledljivo pot skozi Repov kot. Ne enem zahtevnejšem delu smo tudi nekoliko preizkusili naše plezalske sposobnosti. Pot skozi Repov kot je zelo slikovita, saj ob njej teče potoček s številnimi tolmuni, ob nekoliko večji vodnatosti lahko vidimo tudi manjše slapove.

Na vrhu planjave smo bili okoli 12.30 ure. Sledil je sestop po zahtevni zavarovani poti proti Kamniškemu sedlu. Sonce, ki nas je grelo na vrhu Planjave se je do Kamniškega sedla skrilo, zamenjal pa ga je precej močen veter. Po okrepčilu je sledil le še sestop proti Jarmanci in vožnja domov. V Sežano smo prišli malo po 8. uri zvečer.

Skupaj smo hodili slabih 8 ur, premagali pa smo okrog 1500 m vzpona ter prav toliko sestopa.

[Show slideshow]

Matej Trobec

V petek 29.05.2015 smo imeli srečanje z Jamarskim društvom. Ogledali smo si jamo Vilenica in potem smo v okviru uradnega dela poslušali predstavitve predsednikov obeh društev. Začel je predsednik Jamarskega društva Jordan Guštin, ki nam je predstavil delovanje in organiziranost jamarskega društva Sežana. Nato je še predsednica Planinskega društva Sežana Vanda Femc spregovorila o delovanju in sestavi PD Sežana. Večer smo zaključili s dobro debato in dobro družbo.

Na še mnogo takih srečanj,

Erik Guštin

[Show slideshow]

Fotografije sta prispevala Irena Antonič in Janez Verbič.

Dvodnevni, že tradicionalni novoletni pohod sežanskih planincev je letos uspel, saj so se povzpeli na vrh Krna. Zadnjih nekaj let jim to ni uspelo, ker so bile slabe vremenske razmere z meglo ali pa veliko snega, ki ga je bilo potrebno gaziti, kar je pomenilo za prvega v skupini velik fizični napor. Tokrat so za hojo od Doma pri Krnskem  jezeru do vrha rabili dobre tri ure, saj je bila dobra vidljivost in tudi manj snega. Na vrhu sta se jim pridružila dva pohodnika iz smeri Planine Kuhinja, kjer pa ni bilo videti snega. Razgled na okoliške vrhove in v dolino je bil prekrasen, tako, da se je trud za vzpon poplačal. Nekoliko več pozornosti so morali posvetiti sestopanju, saj bi lahko bila že manjša nepazljivost z derezami na čevljih, vzrok za zdrs po zaledenelih skalah ali kamenju, ki so štrleli izven razpihane snežne odeje. V Domu pri Krnskem jezeru so se okrepčali z dobro malico in vročim čajem, nakar so s sestopanjem nadaljevali do zasneženih avtomobilov v dolino Lepene, ki se je proti večeru obdala z meglo. Prijetno utrujeni in z veliko več energije so se planinci iz Krnskega pogorja vrnili na Kras.

Mirjam FF

[Show slideshow]

V soboto se je na  pohod Planinskega društva Sežana, na začetku poti, pri kalu v Famljah,  zbralo 17 pohodnikov, z željo, da bi spoznavali naravno in kulturno dediščino krajev vplivnega območja ter območja v Parku Škocjanske jame. Sprejela in vodila jih je domačinka Mirjam, planinska vodnica in varuhinja kalov. Po poti so opazovali kale na obrobju vasi, sosedsko štirno v naravi, grad Školj, sotesko reke Reke, kjer so srečali tudi nadzorno službo Parka Škocjanske jame. Rade volje so jim zaupali kakšne so njihove delovne naloge glede nadziranja in varovanja narave. Sledil je nekoliko bolj strm vzpon proti Škocjanu, kjer so se pred dežjem najprej zatekli pod zvonik sv. Kancijana, zaščitnika voda, vmes pokukali v brezno Okroglica, niso spregledali še dveh kalov v vasi,  nato pa se za krajši čas zatekli pod streho gostišča Mahnič v Matavunu. Ni jih bilo strah dežja, saj je bil pohod namenjen odkrivanju vsega kar je bilo nekoč in danes povezano z vodo in dež je tudi del tega, zato so s pohodom nadaljevali proti Danam. Ustavili so se pred vhodom v Mušjo jamo, nekoč namenjeno kultnim darovanjem podzemnim božanstvom. V letih 1909 je jamo odkril tržaški jamar Pietro Savini in v njej našel rimsko čelado, nakar je skupaj z dunajskim prazgodovinskim oddelkom nadaljeval z odkrivanjem še drugih bronastih in železnih predmetov, namenjenih obrambi, orodju in tudi nakitu. Vhod v jamo je leta 2003 z mrežo zaščitil javni zavod Parka Škocjanske jame.

Največje presenečenje pohodnikov pa je bila druga največja ledenica v Evropi, ki se nahaja na obrobju vasi Pared-Kačiče in je v privatni lasti. Leta 1860 jo je dal bogati ladjar, ki je z ladjami iz Trsta prevažal živila v Egipt, zato pa je rabil veliko ledu. Led so hranili v ledenicah, ki so ga pridobili iz kalov in drugih vodnih virov ter ga v kosih, zaščitenega z listjem in slamo, z vozovi vozili v Trst. Nekoč s streho prekrita ledenica je prenehala z delovanjem leta 1906, takrat, ko so začeli izdelovati hladilnike.

Zaključni del poti je bil v Danah, v prostorih društva TKŠD Mejame, kjer je pohodnike prijazno pričakal predsednik društva, Jožko Valečič. Leta 2009 sta društvi TKŠD Mejame in TKŠD Urbanščica iz Vrem,  preko Občine Divača uspešno prijavili projekt  poti preko LAS-a na razpis evropskih sredstev za razvoj podeželja. Pohodniki so prehodili nekaj čez deset kilometrov in spoznavali res bogato naravno in kulturno dediščino tega območja.

Vodja pohoda je poskrbela še za prevoz pohodnikov do avtomobilov v Famljah.

Mirjam FF

[Show slideshow]

Ob osmih smo se z osebnimi avtomobili odpeljali čez Vrhe mimo Podnanosa do lovske koče na Nanosu. Od tam smo nadaljevali peš nekaj časa po makadamski poti, nekaj po stezi proti zavetišču pri Abramu. Pri dveh krajših postankih na poti so bili udeležencem predstavljeni okoliški vrhovi in zanimivosti. K Abramu smo prišli nekaj pred enajsto uro, na kar je sledil daljši počitek z malico, ter obvezno fotografiranje z medvedom. Vračali smo se po vezni poti, ki povezuje Sanabor z Plešo. Kakor je bilo planirano smo se v Sežano vrnili okrog štirinajste ure.

Skupne hoje je bilo 2 ur 50 minut, vse je potekalo po zastavljenem programu in brez posebnosti, pa še vreme smo imeli kot naročeno, skratka udeleženci navdušeni.

Edvin Furlan

[Show slideshow]

Prelep dan, z nekoliko previsoko temperaturo nam je omogočil, da smo si lahko preteklo soboto ogledali dediščino nesmiselne vojne, ki je potekala od maja 1915 leta pa do oktobra 1917. Italijani, ki so bili na strani antante ali »srčne zveze« držav Francije,Velike Britanije in Rusije, so napovedali vojno Avstro-Ogrski, državam centralnih sil, ker so jo vodili apetiti po našem, slovenskem ozemlju, saj so ji države antante obljubile več našega ozemlja.

Planino Goričico so Italijani osvajali kar celo leto, s počasnim prodiranjem navzgor iz smeri Bovca in Plužne, do samega vrha Čukle, ki so ga zavzeli 10. maja 1916 leta. Od tu so izvajali nadaljne naskoke na Rombon, vse do oktobra 1917 leta in 12. soške bitke, ko so se morali poraženi umikati pred močnejšo avstrijsko-nemško vojsko, ki je prodirala od Rombona navzdol in celotno italijansko fronto potisnila vse do reke Piave.

Planinci smo se počasi vzpenjali navzgor proti vrhu Čukle in doživeli ves ta svet z ostanki mulatjer, porušenih zidov nekdanjih objektov, z jarki in vkopi, skalnimi trdnjavami z izklesanimi kavernami in bunkerji, ki so vojski služili za napade in tudi za preživetje v gorah. Soška fronta, ki je potekala v gorskem svetu je bila za tedanje razmere kruta in je terjala ogromno življenj. Dobra stran celotne soške fronte je bila le v tem, da se je preprečevalo italijansko prodiranje dalje v notranjost slovenskega ozemlja in zato potencialno manjše razkosanje tega ob koncu vojne.

Na vrhu je bil prekrasen razgled na Bovško kotlino ter na bližnje in bolj oddaljene vrhove naših Julijcev. Sledila je skupinska fotografija pri piramidi, ki so jo zgradili v spomin na zavzetje Čukle, ogled vklesane vojaške trdnjave pod Čuklo in počasen sestop v dolino. Imeli smo še čas, da smo se odpeljali na ogled trdnjave Kluže, od koder bo morda sledil drugo leto vzpon sežanskih planincev na Rombon, ki je bil pomembna strateška točka avstro-ogrske vojske.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V soboto, dne 26.09.2015 ob 7.00 smo se dobili v Sežani in napolnili prvi avtomobil, kasneje med potjo pa pobrali še ostale člane našega potepanja v neznano. Ob 8.20 smo se podali iz Solkana po »severni« markirani poti na Sabotin. Med potjo smo si ogledali znameniti solkanski most in kaverne. V kočo smo prispeli ob 10.40 in si privoščili čaj. Prejeli smo zemljevid okolice, predstavili pa so nam tudi zgodovino tamkajšnjih krajev. Ob 12.30 smo se podali proti vrhu Sabotina in se nato spustili po »južni« poti do Solkana. Ob 14.30 smo opravili evalvacijo in se odpravili proti domu. Ob 16.30 smo bili v Sežani, kjer se je tura uradno zaključila.

Erik Guštin

[Show slideshow]

Sežanski planinci niso pozabili na letošnje praznovanje 120. obletnice postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu, ki je potekalo v petek, 7. avgusta. Na vrh slovenskega očaka sta jih iz Primorske strani vodila planinska vodnika, Mirjam in Marjan. Iz doline Zadnjice so se iz Zadnjiškega dola najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih, nato čez Hribarice na vrh Kanjavca, kar je za prvi dan predstavljalo 1919 m vzpona. Nočili so v Koči na Doliču in se naslednji dan čez Triglavsko škrbino podali na vrh. Pri Aljaževem stolpu so novinko Marijo krstili v Mico ter ponosno sestopili v dolino po mulatjeri, mimo Koče na Doliču, po slovenski planinski poti, ki se serpentinasto spušča mimo Korit v dolino Zadnjice. Na cilju jih je s penino presenetila udeleženka Majda Brdnik, ki je z Marjanom prvič doživela krst na Triglavu pred štiridesetimi leti.

Mirjam Frankovič Franetič