Ob 7,00 uri smo se odpeljali iz izhodiščne točke v Sežani proti vasi Jezero na Ljubljanskem barju. Iz parkirišča nas je pot vodila skozi vas v gozd in po kolovozu smo nadaljevali vzpenjanje do zaselka Planinca. Od tu je pot potekala najprej v rahlem vzponu, potem je postajala vedno bolj strma proti samemu vrhu Krima. Pot poteka skoraj ves čas po gozdu. Med potjo smo poslušali ptičje petje, občudovali spomladansko cvetje in gozdna drevesa. Ko smo prišli v kočo pa se je vsul dež. V koči smo se okrepčali in počakali, da je nevihta prenehala. Po počitku smo se ob sončnem vremenu spuščali v dolino po isti poti, le da smo v Planinci skrenili na pot proti Preserju in obiskali še cerkvico Svete Ane. Cekev je na vzpetini od koder je odličen pregled nad dogajanjem v dolini. Tu je bilo nekoč gradišče, ki je zamrlo z rimsko osvojitvijo naših krajev. Cerkvica Sv. Ane v sedanji podobi je s konca 16. stoletja, sezidana na temeljih stare gotske cerkve. Leži na nadmorski višini okrog 500 m in je zelo lep pogled na celotno barje in vrhove Kamniških in Julijskih Alp in samega Triglava. Po ogledu smo se spustili proti vasi Jezero, saj se je vreme že spet pripravljalo na nevihto.  Jezerce pri vasi Jezero leži na spodnjem koncu kraške kotanje Zajezero in ima skoraj okrogel tloris. Vodo dobiva iz sedmih površinskih izvirov, odteka pa podzemsko, skozi globok lijak in dalje prek sifona do izvira na južnem robu Ljubljanskega barja. Doslej so mu izmerili okoli 50m globine, je eno najglobljih jezer v Sloveniji in je proglašen za naravni spomenik. Je priljubljena izletniška točka.

Besedilo in fotografije: Bogdan Rojc

[Show slideshow]

Iz Sežane smo se odpeljali z osebnimi vozili do Branika. Tu smo si ogledali grad Rihemberk, ki je eden najslikovitejših gradov na Slovenskem. Stoji na kopastem griču sredi strmega pobočja nad Branikom. Grad so konec 12. stoletja kot romanski, obodni grad zgradili goriški ministeriali s Tirolskega, gospodje Rihemberški. Kasneje, v prvi polovici 13. st., so goriški grofje grad dodatno utrdili z mogočnim, godskim valjastim bergfidom, ki dominira nad okolico. Nadaljna dva obzidana pasova s stolpi so novi lastniki Habsburžani naprej pozidali v poznogodskih oblikah na začetku 16. st. in nato v renesančnem oblikovanju v drugi polovici istega stoletja. Dokončno podobo je gradu dala rodbina Lanthieri, ki ja grad dobila v fevd leta 1626, v last pa 1649. Sredi 17. st. so Lanthieriji gradu dodali baročne prvine, v drugi polovici 19. st. pa romantične neogotske prvine.

Med arheološkimi izkopavanji v prejšnjem st. so bile dokazane poselitve v prazgodovini, poznoantičnem času in v srednjem veku s stavbnimi ostalinami in predvsem s keramičnimi najdbami,

Grad je med 1. sv. vojno služil kot zasilna bolnica, med 2. sv. vojno pa so ga partizani po zavzetju zažgali in minirali. Po tej vojni je grad začela obnavljati zavezniška vojaška uprava, po priključitvi Primorske pa je bil grad nacionaliziran in šele v šestdesetih letih je bil deležen prvih obnovitvenih del po številnih devastacijah – nazadnje z ropanjem gradbenega materiala. Obnovitvena  dela potekajo od tedaj ves čas.

Po ogledu gradu pa smo se zapeljali do vasice Pedrovo. Pot smo nadaljevali skozi zanimivo vas, ki jo sedaj precej obnavljajo in nadaljevali pohod po kolovozu skozi kostanjev gozd in dalje po stezi na hrib Šumka s katerega je lep pogled na vipavsko dolino z zaselki, po vipavskih gričih, Čavnu Julijskih Alpah, po goriški in do Kaninskega pogorja i Karnijskih Alp. Tudi na hribu Šumka je bilo nekoč gradišče. Po prihodu na Pedrovo pa smo si ogledali še cerkev sv. Duha. Prilagam nekaj fotografij.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

12. POHOD PO MAGAJNOVI POTI

Nekaj več kot 80 pohodnikov je bilo na letošnjem 12. Magajnovem literarnem pohodu. Pri vodenju in spremstvu so mi pomagali Bogdan Rojc, mentorici Vesna Pečar in Barbara Rodica ter Dušan Peterlin. Dan je bil naravnost čudovit, sončen, skoraj brez vetra, ki se je v teh zadnjih dneh sunkovito zaganjal po naši dolini. Med vodenjem sem vse tja do Magajnove rojstne hiše pohodnike seznanjala z naravnimi in kulturnimi zanimivostmi vremskih krajev.  Pred domačijo se je odvijal kulturni program s članicami gledališke skupine TKŠD Urbanščica. Sledila je predstavitev življenjepisa pisatelja ter  povabilo na ogled sobe kar treh literatov Magajna, bratov Bogomirja in Francete ter njunega nečaka Ivka Spetiča. Tu so se naše poti ločile. Udeležence krajšega pohoda sem vodila vzdolž reke Reke do farne cerkve Marijinega vnebovzetja, z ogledom notranjosti cerkve ter poslušanjem legende o njenem nastanku. Krajši postanek je nato sledil z ogledom razstave v podružnični šoli dr. Bogomirja Magajne v Vremskem Britof, zaključek pa bil v vremski dvorani, kjer so se otroci udeležili delavnice z izdelovanjem izdelkov iz lepenke. Izdelovali so knjižna kazala in ananas, vse na temo Magajnovih povesti.

Skupina šestdesetih pohodnikov pa je z Bogdanom krenila na vrh Vremščice, si ogledala cerkvico sv. Urbana ter se po krožni poti vrnila v dolino. V šoli jih je pričakal razstavljen Brkonja Čeljustnik, ki so ga vremski učenci z učiteljico Barbaro Skalec Volk izdelali iz odpadnega materiala in zanj na razstavi v Celju dobili  2. nagrado. Na panojih pa je bila na ogled še razstava risb vremskih učencev s portreti dr. Bogomirja Magajne. Literarni pohod se je zaključil v večnamenski dvorani z godbo  mladih muzikantov Društva mladih iz Vrem. Pohodniki so lahko na stojnici okušali razstavljene izdelke iz kozjega mleka, ki jih pripravlja sirarstvo Beka iz Zavrhka ter se okrepčali z joto in čajem. Najbolj željni zgodovine naših krajev pa so si ogledali predvajani film o vremskem premogovniku ter o skokih, ki smo jih pred dvajsetimi leti organizirali iz škofeljskega mostu v reko Reko.

                                                                                    Mirjam Frankovič Franetič

Mladi planinci smo na Pokljuki lovili še zadnji letošnji sneg. V petek, 15. 3., popoldne se je devet udeležencev iz OŠ Divača in OŠ Dutovlje skupaj z vodnikom in mentoricama z vlakom odpravilo do Bohinjske Bistrice ter naprej z avtobusom do vojašnice na Rudnem polju.  Petkov večer smo izkoristili za spoznavanje obvezne zimske opreme v gorah ter njene uporabe. Znanje smo preizkusili takoj naslednji dan na celodnevnem pohodu do Blejske koče na Lipanci, kjer je ena skupina gradila iglu, druga pa nadaljevala do Lipanskega vrha. Spust je bil odlična priložnost urjenja zaustavljanja s cepinom in obenem prvovrstna zabava na snegu. Večerne družabne aktivnosti z igrami in kvizom so povezale udeležence, skrbna priprava nahrbtnika pa naznanjala nedeljsko turo. Zadnji dan smo krenili proti Viševniku ter prav vsi dosegli Plesišče in bili za to nagrajeni s prelepim razgledom. Medsebojna pomoč, dobra volja, odlična nastanitev ter sončno marčevsko vreme so poskrbeli za nepozabno zimovanje.

Besedilo: Nina Intihar

Slike: Erik Guštin, Nina Intihar, Barbara Rodica

[Show slideshow]

1 2 ... 9 ►

V tem šolskem letu je ponovno zaživel planinski krožek v divaški šoli z novo mentorico Barbaro Rodica,  ki tudi poučuje na tamkajšnji osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne Divača. V Planinsko društvo se je od 1. do 5. razreda včlanilo nekaj čez dvajset planincev, največ pa jih je iz 2. razreda. V jeseni so opravili prvi izlet na Vremščico, druga preizkušnja pa je bilo enodnevno bivanje z nočitvijo na Kokoši, ki smo jo z vodniki in še z ostalimi mentorji izpeljali v soboto, 23. in v nedeljo 24. februarja. Z  oskrbnico Tino smo se dogovorili za pripravo ležišč in hrane. Skupaj z  Barbaro, Dušanom in Erikom smo otroke prevzeli na izhodišču poti, iz  lipiške smeri bivšega mejnega prehoda, kjer  smo naredili eno skupno fotografijo in se poslovili od staršev. Proti vrhu smo ubrali strmo pot in ugotovili, da nimajo otroci pri hoji nobenih težav, saj niso nič jamrali ali se pritoževali. V koči nas je lepo sprejela Tina s čajem, nas seznanila s hišnim redom v koči, mi pa smo otroke takoj zaposlili z različnimi vsebinami iz področja orientacije, zgodovine planinstva, z zabavnimi igrami in tombolo, po večerji pa še s krajšim nočnim pohodom z opazovanjem zvezd  ter osvetljenih naselij, mest Trsta, Kopra in Sežane. Erik se je po pohodu od nas poslovil, ker so ga čakale druge obveznosti,  pred nami pa je bila še preizkušnja z nočitvijo. Prav te dni je bilo vreme lepo, sončno, je pa pihala močna burja in zato je bilo zunaj kar mrzlo. Otroke smo med spanjem pokrivali še z dodatnimi odejami. Jutro je prineslo nov dan in nova spoznanja. Najprej smo zapeli in voščili Dušanu za njegov rojstni dan.  Pridružila se nam je Vesna s temo o varstvu narave in zaščitenim cvetjem, otroci so risali, izpolnili dnevnike in ko se je burja nekoliko umirila smo opravili isti pohod kot je bil  nočni, tako, da so otroci kraje pod seboj in morje opazovali tudi  podnevi.  Na travniku pred kočo smo se sprostili z gibalnimi igrami, se lovili in skrivali. Prihajalo je veliko pohodnikov,  kolesarjev in tudi naš vodnik  Marjan- Gurka je pripeljal veliko skupino planincev iz Rečice ob Savinji. Pozdravili sta nas tudi učiteljici Mirjam Trampuž in Nives Skuk, ki sta prišli na vrh v družbi s prijatelji in sorodniki. Sledilo je kosilo, dobri krompirjevi njoki z golažem in priprava na sestop v dolino. Med hojo proti Velikemu Gradišču in izviru Vroče smo prepevali, se ustavljali, opazovali naravo in prve znanilce pomladi in po krajšem postanku sestopali proti vasi Prelože. Pohod smo zaključili pri lokavskem pokopališču, malo pred 15. uro tako kot smo bili dogovorjeni s starši.  Mislim, da je bilo to enodnevno doživetje za vse nas poučno in polno lepih vtisov, otroci pa bodo nov teden nadaljevali s preživljanjem zimskih počitnic. Kakorkoli že, upamo, da smo našemu podmladku nakazali, da je tudi  planinstvo lep način druženja in preživljanja prostega časa, ki ga bodo radi obiskovali tudi v prihodnje z udeležbo na planinskih izletih, taborih in morda kasneje tudi na orientacijskih tekmovanjih.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Na izlet se je prijavilo premalo šolske mladine tako, da sem morala avtobus odpovedati ter se dogovoriti z odraslimi planinci, da izlet opravimo z osebnimi avtomobili. Dobili smo se kar na mojem domačem dvorišču v Famljah ter se s štirimi avtomobili odpeljali v Pivko. Pred tem smo moj avtomobil pustili v vasi Narin, kjer naj bi pohod zaključili. Zjutraj so bile temperature še nekoliko nizke, so se pa kmalu dvignile nad lediščem in imeli smo prekrasen sončen dan. S hojo smo pričeli na Krpanovi poti v Pivki, kateri se je po krajšem vzponu pridružila še Krožna pot vojaške zgodovine od Muzeja Parka vojaške zgodovine. Obe tematski poti skupno vodita do Narina. Ob poti smo marsikaj zanimivega prebrali tudi iz tabel, ki opisujejo pomembne zgodovinsko- strateške točke teh krajev. Na njih je kratko povzeta in opisana vsebina od prazgodovine do gradišč, pa do prehajanja ljudstev, ki so se premikala po teh pomembnih strateških poteh, se tukaj naselila in puščala sledi svoje kulture. V dolini Dule je potekala stara rimska cesta. Na Primožu smo si ogledali zunanje utrdbe Alpskega zidu ter napol zasnežene energetske točke vzdolž hriba, kjer je nekoč stala utrdba ter cerkvica sv. Primoža in Felicijana. Med hojo smo doživljali zasneženo, belo krajino s prelepim razgledom daleč naokrog, se spomnili našega silaka Martina Krpana, ki naj bi tod tihotapil sol na svoji Kobilici. Med potjo smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in si med sabo podelili nekaj teh dobrot. Ob vzpenjanju proti vasi Tabor je že od daleč pasji lajež oznanjal naš prihod. V vasi smo  poleg dveh varno zamreženih psov srečali samo možakarja, ki je pospravljal drva pred hišo. Občudovali smo krajino z vrha navzdol, vasico Narin, Šmihel ter bolj oddaljeno Pivko, v daljavi pa hribe in zasnežene gore. Nismo se pozabili fotografirati, pa tudi našega najstarejšega udeleženca Lojzeta  Svetliča in najmlajšo, desetletno Lano Suhadolnik. Po grebenu smo pot nadaljevali mimo cerkvice sv. Martina z ostanki apside iz pozne gotike in fresk iz 15. st. Pri sestopanju v vas Narin, ki je bila pred leti proglašena kot »naj turistična vas v Občini Pivka«, smo morali biti previdni, saj je bila podlaga pod snegom ledenela. V vasi smo poslikali še table z zanimivostmi vasi in srečali Irenino sodelavko z vnučkom Lukom v vozičku, ki nas je povabila na žganjico in sok. Ogled Petrove kmetije smo opustili, ker nas je bilo premalo, smo pa se zato navdušili nad Sonjinim predlogom, da si ogledamo skrito graščino Ravne.  Z avtomobili smo se odpeljali tja, do prekrasne posesti, skrite v gozdu, nedalač od Šmihela . Pravzaprav gre za dve večji stavbi, od katerih je prva z velikim kamnitim portalom in balkonom bivše plemiško bivališče, druga pa predstavlja prezidavo nekdanje grajske kašče, saj mala okna v pritličju očitno nakazujejo bivše gospodarsko poslopje, nad katerim je bil kasneje urejen stanovanjski del.

Tu je Kobilarna Lipica pred štirinajstimi leti kupila kar nekaj posesti, kjer je v tamkajšnje štale in na prosto nastanila mlade lipicance, ki jih kot mlade konjiče oddvojijo od kobil iz Lipice in jih pripeljejo sem z namenom, da se prilagodijo na samostojno življenje. Tu so vse do četrtega leta starosti, nakar  jih ponovno vrnejo v Kobilarno Lipica. Trenutno je tam nastanjenih 64 lipicancev. Na posestvu je tudi ograjen prostor z domačimi živalmi, pravi “domači živalski vrt”, kjer se živahno podijo kozliči, vietnamski pujski, ovce in mladi osliček. Prevzelo nas je prijetno občutje ob pogledu na lepo vzdrževane živali. Vožnjo smo nadaljevali  po makedamski cesti  ter si tako ogledali celotno posest s pašniki, ki se raztezajo vse do vasi Nova Sušica. Hvaležni smo bili Sonji, Verici in Zdenki,  ki so zaposlene v Lipici in nam  z ogledom te posesti  polepšale današnji dan.  Izletniško smo zaključili  še z vožnjo do železniške postaje v Gornje Ležeče, kjer sem pohodnikom pokazala Severni tajh, (odprt vodni rezervar), ki drži nekaj čez  8000m3 vode . Voda je bila potrebna za napajanje parnih lokomotiv v sistemu” prvega  vodovoda Južne železnice”.

Prijetno utrujeni , a polni lepih vtisov smo se vrnili na svoje domove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Planinsko društvo Sežana ima v času od 1. do 2. januarja v programu tudi  novoletni vzpon na Krn. Več kot trideset let sta vzpone vodila Bogdan Rojc in Marjan Olenik-Gurka, ki jih vodi tudi  zadnja leta. Nekajkrat nam zaradi slabih vremenskih razmer, previsokega snega in nevarnosti proženja snežnih plazov ni uspelo osvojiti vrh. To smo doživeli tudi  lani, ko smo zimsko idilo uživati v objemu Krnskega jezera. Letošnje leto nam je bilo bolj naklonjeno saj smo iz doline Lepene krenili pozno popoldne, še v letnih razmerah in šele pri Koči na Krnskih občudovali snežno odejo, ki pa je bila precej nižja kot lansko leto. V koči je silvestrovalo 60 ljudi, ki pa so se v glavnem že vrnili v dolino. Nekaterim, ki so ostali se je pridružila še naša skupinica šestih planincev. Naslednji dan smo z derezami in cepini uspeli priti na vrh. Ponekod je bila snežna odeja debelejša, ponekod tanjša, tako, da so nas na poti usmerjale sledi v snegu in tudi markacije. Na vrhu smo opazili, da se iz severne smeri kar hitro bliža temen oblak, ki je obetal snežne padavine. V Gomiščkovemu bivaku smo se okrepčali z malico in opazili, da je začel nastajati snežni vihar, ki je s seboj prinašal ledeni sneg, zato je bilo potrebno hitro na pot, da bi lahko še sestopali po utrjenih sledeh. Veter in pomrznjen sneg sta nam dobre pol ure brila v obraz, nam meglila očala, nato pa se je umirilo in skozi oblake je bilo videti jasnino neba. Sneg je narahlo pobelil tudi pot v dolino, zaradi nizkih temperatur je pomrznilo in potrebno je bilo previdno sestopati. V temi smo odšli in v temi se srečno vrnili v dolino Lepene. Nekoliko boleče, s prezeblimi prsti in lici smo doživeli letošnji gorski krst.

Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič

Fotografije: Marjan Olenik