Glede na razmere v visokogorju (sneg) sem se odločil, da turo lahko izpeljemo v nam bližnji Glinščici (Val Rosandra). Glede na to, da so mi bili vsi udeleženci poznani smo imeli 3 različna izhodišča, tako, da smo čim bolj racionalizirali prevoz. Nekateri smo se dobili v Sežani, drugi v Divači in ena udeleženka je prišla na izhodišče naše ture. Pohod smo začeli ob 9:31 in smo se naprej odpravili proti razgledišču pod vasjo San Lorenzo (Jezero), potem smo se odpravili proti drugem razgledišču v vasi Boršt. Od tam smo se odpravili do koče Premuda oziroma smo malo pred njo zavili levo in se odpravili proti Bukovcu, kjer je tudi nek pritok vode. Naprej smo se odpravili proti Griži in pod njo imeli tudi malico. Nato smo šli po grebenu do spomenika posvečenega Emiliu Comici, kjer smo naredili skupinsko fotografijo. Sledil je sestop do cerkvice Marija na Pečah od tod pa do Botača, kjer smo v gostilni imeli pavzo za kavo. Sledil je še zadnji vzpon do Monte Stena in potem smo se odpravili do avtomobilov. Dolžina kroga je bila približno 10km in vzpona smo opravili približno 650m. Udeleženci so bili s turo zadovoljni in tudi sam kot vodnik sem bil zadovoljen saj so izbrali pogum in se podali v »neznano« ter turo opravili brez težav. Vreme nam je bilo naklonjeno.

Besedilo: Erik Guštin

Fotografije: Evgen Grk in Erik Guštin

[Show slideshow]

Zbrali smo se ob 8. uri na asfaltni površini pred vasjo Stepani. Stari znanci smo se veselo pozdravili in se odpravili. Najprej nekaj minut po asfaltu preko avtoceste, potem pa po široki makadamski poti skozi borov gozd na vrh Tinjana. Vreme je bilo oblačno, kazalo je, da bo vmes kdaj pa kdaj posijal kak sončni žarek, pa nam sv. Martin do zadnje ure našega pohoda ni bil naklonjen. Na Socerbu je celo kazalo, da se bo ulil dež.  

Tinjan, 374 metrov visoka poseljena vzpetina, nas je navdušila z razgledom. Na levi Tržaški zaliv, pod nami Osapska dolina, na desni viadukt Črni Kal s Kraškim robom v ozadju ter Slavnikom in Kojnikom.

Pot smo nadaljevali   v Osp, istrsko vas, ki leži pod ostenji Kraškega roba, po katerih se že več kot 40 let neumorno vihtijo plezalci. Njihovo pajkovsko spretnost smo si ogledali od blizu v Babni steni. Od spodaj, seveda.

Potem smo tudi sami po markirani planinski poti »splezali« na vrh Osapske stene in si ogledali nasad črnega bora, ki ga žal jemlje bolezen. Od Kastelca do Socerba smo si pot utirali po asfaltu. Pozornost na prometni cesti sploh ni bila odveč. Ob prihodu v vas smo občudovali obnovljene hiše, pred ostalinami gradu pa smo si privoščili malico. Pred nami je bila še polovica poti, sicer razmeroma po ravnem in navzdol, ampak okrepčilo ni bilo nikomur odveč.

Nadaljevali smo Socerbske jame in imeli srečo; Franci Malečkar je ob našem prihodu ravno zaključeval ogled s predhodno skupino. Čeprav se predhodno nismo naročili, si je vzel še nekaj minut za nas. Edina jama s podzemno cerkvijo pri nas, je očarala.

Siti, tako z dejansko kot duhovno hrano, smo strumno zakorakali po kraški gmajni proti Črnemu Kalu. Na poraščeni skali poimenovani Varda smo opravili krajši postanek, se vpisali v knjigo (edino na pohodu) in si ogledali vas Kastelec, v kateri je še ohranjena karavla nekdanje JLA, potem pa nadaljevali po poti skozi hrastov gozd, poln jesenskih barv in dišav, do lokacije, kjer je do 10. avgusta 2012 raslo veliko črnega bora. Tiste avgustovske dni pa ga je uničil požar, območje pa se še do danes ni uspelo obrasti. V oblačnem vremenu je krajina izgledala še bolj žalostno. Zato smo odhiteli naprej in se po makadamski poti usmerili v dolino. Z roba smo  občudovali razgled pred nami. Tinjan je bil kot na dosegu roke, pred njim viadukt Črni Kal, za njim na levi strani koprsko, na desni pa tržaško pristanišče. Čudili smo se množici parkiranih avtomobilov. Nič nenavadnega, saj so tudi stene nad Črnim Kalom priljubljeno plezališče.

Časa, da bi občudovali plezalce, ni bilo več, zato smo po klancu sestopili v vas, mimo zvonika sv. Valentina, ki zaradi drsenja terena nekoliko visi, občudujoč lesene rezbarije z motivi iz kmečkega življenja, ki so posejane po vasi, prispeli do magistralne ceste Koper – Kozina, jo prečkali in nadaljevali po asfaltirani cesti do zadnje hiše, kjer smo zavili na levo. Čez nekaj minut smo prispeli do spomenika (znameniti črnokalski ladijski kljuni) padlim v NOB iz vasi pod Kraškim robom, nadaljevali pot po klancu navzdol do viadukta in se potem po makadamu, ki vodi vzporedno s cesto vrnili do avtomobilov. Krog je bil sklenjen, zanjo smo porabili skoraj osem ur.

Irena Cunja

Fotografije: Evgen Grk in Kristijan Sedmak

Z avtom smo se zapeljali iz Sežane ob 6.00 uri in se vozili do Zadnje Trente do manjšega parkirišča na križišču poti za Jalovec in za Bavški Grintavec. Od tu smo odšli proti Bavškemu Grintovcu. Pot nas je vodila najprej ob Suhem potoku, ki smo ga tudi dvakrat prečkali. Po zadnjem prečkanju se je pot začela vzpenjati. Pot je precej kamnita z visokimi kamnitimi skoki, na nekaterih mestih je tudi zavarovana z zajlo in klini. Ob vsej poti smo lahko uživali jesenske lepote narave z raznoraznimi barvami. Ko je posijalo sonce, ki je pregnalo meglice pa so se nam prikazali na vzhodu veličastni Prisojnik, na zahodu pa Bavški Grintavec, na južni strani pa Pelci in Srebrnjak. Ko smo prispeli do planine Zapotok pa smo občudovali macesne v čudovitih barvah. Tu smo nekaj časa počivali, pomalicali in uživali to prečudovito jesensko naravo. Vračali smo se po isti poti. Domov smo prispeli ob 16,00 uri.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

Ob 8.00 uri smo z avtomobili startali iz Sežane proti parkirišču Doberdobskega jezera. Iz parkirišča smo krenili po kolovozu proti jezeru, ki je pravo kraško presihajoče jezero. Tu se pod površjem pretaka voda Soče, Vipave in drugih vod, ki se pretakajo pod površjem. Ko je polno vode je lahko jezero dolgo 1200 m in 400 m široko. Tu so trije izviri, ki so v enem delu in potem preidejo v majhen potoček, ki potem teče do glavnega bazena, ki je vedno polno vode in je tudi glavni požiralnik. Ta voda pronica v globino in podtalno pride do Prelosnega jezera.

Od jezera smo se vzpeli proti koči Cadorna, v kateri je imel svoj štab med soškimi bitkami italijanski poveljnik, general Cadorna. To kočo uporabljajo italijanski plezalci. Tu je več bunkarjev vklesanih v samo skalo s pogledom proti jezeru in proti vasi Jamlje. Pot smo nadaljevali na planoto Gradina. Tu je še vidno veliko gradišče obdano s severne strani z ozidjem z južne in vzhodne strani pa skalnim previsom. To je bilo zavetišče za ljudi, ki so ga zgradili v železni dobi in so ga potem še v rimskem obdobju uporabljali kot opazovalnico. Celotna planota je prepredena z vojaškimi jarki in bunkerji, kjer so potekali hudi boji med 1. sv. vojno med italijansko vojsko in avstroogrsko vojsko. Tu je padlo na tisoče vojakov iz obeh strani.

Pot smo nadaljevali po kolovozih po planoti z izrednimi jesenskimi barvami ruja in drugih rastlin do muzeja rezervata, kjer se prepleta naravoslovna in zgodovinska pot. Prikazan je medved, ki je nekoč živel na Krasu. Ponazorjeno je gradišče, prikazani so površinski kraški pojavi kot so škavnice, žlebiči in melišča in razni habitati, ki jih vidimo v rezervatu. V zgodovinskem delu pa 1. sv. vojna in arhivsko, fotografsko gradivo iz prejšnjega stoletja.

V sklopu muzeja je tudi gostišče, kjer smo se okrepčali in se ob nekdanjem kamnolomu in izrednem razgledu na Doberdobsko jezero in njegovo jesensko obarvano okolico spet spustili na naše izhodišče.  Domov smo prispeli okrog 13,00 ure.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

Ob osmih smo se z osebnimi avtomobili odpeljali iz Sežane do Cola nad Ajdovščino in še nekaj kilometrov naprej in parkirali na mestu imenovanem »pri Cencu«. Sledili smo markacijam proti Špičastemu vrhu in po približno petnajstih minutah zavili levo na gozdno cesto, ter po tej nadajlevali  dobrih dvajset minut do razpotja, kjer se priključi pot iz Cola. Kmalu za tem smo prispeli na vrh, kjer je lovska družina postavila zanimiv kovinski križ, ki je posvečen tam delujočem župniku. Razgleda zaradi nizke oblačnosti ni bilo kaj prida, zato smo se po malici in fotografiranju kmalu po isti poti vrnili na izhodišče. Mentorici Irena in Vanda sta tudi tokrat poskrbela za presenečenje za otroke iz vrtca, saj so vsakega nazaj grede na vejah dreves ob poti čakali obeski z markacijo. Udeleženci so bili z izletom zadovoljni, posebnosti ni bilo. V Sežano smo se vrnili nekaj pred štirinajsto uro, kakor je bilo tudi predvideno.

Edvin Furlan

[Show slideshow]

Napovedi vremenoslovcev so bile ugodne, tako, da smo se veselili  pohoda na najvišji vrh Pece. Kar 16 planincev se nas je zbralo, devet v kombiju, ostali udeleženci pa so se peljali z osebnimi avtomobili. Pot do Črne na Koroškem je bila kar dolga, saj je bilo potrebno prevoziti 200 km in več. V prelepem kraju naših dobrih smučarjev, Tine Maze in drugih uspešnih smučarjev ter glasbenikov smo naredili krajši postanek za kavo in se nato odpeljali v prelepo dolino Tople, ki je bila leta 1966 razglašena za Krajinski park in se nahaja znotraj Geoparka Karavanke. Po dolini smo se peljali mimo Burjakove, Florinove ter Fajmutove domačije ter ob 8. 30 pričeli hoditi z izhodiščem pri nekdanjem rudniku svinca in cinka Topla, od koder smo imeli dve uri hoda do Doma na Peci. V bližini doma smo si najprej ogledali votlino kjer po legendi spi Kralj Matjaž in čaka, da se mu brada devetkrat ovije okoli kamnite mize. Takrat naj bi se zbudil in s svojo vojsko odrešil vse muke in krivice tega sveta. Zraven doma pa je tudi jama z njegovimi lesenimi skulpturami. Po zasluženi malici je sledil drugi del vzpona, na vrh Kordeževe glave (2125 m). Po pol drugi uri hoda smo na vrhu doživeli prekrasen razgled na bližnje vrhove, Uršljo goro, Raduho in na bolj oddaljene vrhove, vse do Velikega Kleka( Grossglocknerja), ki je mogočen tritisočak na avstrijskem. Za krajši čas smo se predali toplim sončnim žarkom in nadaljevali pot do bližnjega Knipsovega sedla, kjer je naša najmlajša udeleženka Ana Uršič, na manjši zaplati snega naredila sneženega moža. To je bilo pravo doživetje v teh  poletnih razmerah. Previdno je bilo potrebno sestopati v dolino, ker je bila steza ozka in strma. Po enournem sestopanju smo dosegli gozd, poraščenem s smrekami in macesni, ki so obarvani z rumeno- oranžnimi barvami. Vmes je sledil krajši počitek z opazovanjem skalnega grebena Pece, od katerega smo se oddaljevali in se približevali izhodišču naše poti. Sestop je bil ves čas strm in ga po dveh urah hoje uspešno premagali. Še dobro, da nismo to pot izbrali za izhodišče, ker bi kar »grizli kolena« v breg. V dolini Tople in v Črni so sledili še krajši postanki z ogledi naravnih in kulturnih znamenitosti, plezalne stene, Helenskega potoka ter razstavljenih zunanjih eksponatov nekdanjega rudnika svinca in cinka v Črni. Kar težko se je bilo posloviti od tega nekdaj fužinarskega in premogovniškega mesteca občine Črne na Koroškem, ki jo vodi županja Romana Lesjak. Tudi županja je bila dobra športnica, z osvojenim črnim pasom v karateju. Vsi smo zaznali kako je obnovljeno mestece zadihalo  in oživelo pod skrbno žensko roko. Želimo jim, da bi bili tako uspešni tudi v prihodnje.

Po lepo preživetem dnevu v okrilju pravljične dežele smo se vračali na svoje domove. MFF

[Show slideshow]

Ob 8.45 smo se dobili pri izviru Hublja. Otroke so pripeljali starši. Po pozdravnem nagovoru smo se po položni poti podali proti Otliškemu oknu. Tempo je bil zelo raznolik, nekaj otrok je bilo hitrejših, nekaj (predvsem tistih mlajših) pa počasnejših, zato se je skupina precej razpotegnila. Vmes so hodile mentorice. Naredili smo tudi več počitkov, da se je skupina spet zbrala skupaj. Med potjo smo prebrali zgodbo o nastanku Otliškega okna, ki je skupaj z ilustracijo prikazana na kamnu ob poti. Na vrhu Gore smo si dali žig, se vpisali v vpisno knjigo in se nato odpravili do Otliškega okna. Tam smo se posedli na travo, da smo lovili sončne žarke, in pomalicali. Nato smo otroke v dveh skupinah peljali prav do okna, da so lahko pogledali, kakšen je razgled skozenj in kakšne oblike ter velikosti je samo okno. Potem smo se igrali samuraje in si šli pogledat tudi kamnitega polža. Ko smo se naužili vseh lepot, smo se spustili v dolino, do izvira Hublja smo prišli ob 13.15.

Erika Može

Foto: Nina Intihar in Erik Guštin

[Show slideshow]

Ob 6.00 smo štartali iz Sežane (stara avtobusna). Ob 8.00 smo začeli pohod z Avse. Na Matajur smo se povzpeli čez Idrsko planino. Tempo je bil zmeren, počitki na ustreznih mestih, na vrh smo prišli ob 10.25. Tam smo se okrepčali, se malo posončili in uživali v prelepem razgledu. Nato smo se spustili do Doma na Matajure, ki pa je bil na žalost zaprt. Od tam se nismo vrnili nazaj na vrh, ampak smo se po drugi poti podali proti Livku. Čez nekaj časa smo se priključili na pot, po kateri smo se vzpenjali proti vrhu. Med spustom smo si privoščili še počitek na Idrski planini, povzpeli pa smo se tudi na Mrzli vrh, da smo se še enkrat naužili prelepega razgleda. Dan je bil sončen in topel, zato smo ga maksimalno izkoristili. Nazaj v Avso smo prišli ob 15.10.

Erika Može

Par utrinkov

[Show slideshow]

1 2 ►