Bila je sončna in prijetna marčevska sobota, ko se je na povabilo nas organizatorjev, Športnega društva Ruj Divača in vremskega društva, TKŠD Urbanščica v Famljah zbralo blizu 40 pohodnikov na 10. spominskem pohodu po Magajnovi poti na Vremščico. Pridružil se nam je tudi tekač, športu predan domačin,  Marko Obreza,  ki je s psom pretekel pot dvakrat.  Med hojo čez vremsko polje nam je veter krepko mršil lase, vse do rojstne hiše bratov Magajna v Gornjih Vremah,  kjer nam je njun nečak, Ivko Spetič Magajna povedal par besed o njuni življenski poti. Tudi Ivko Spetič Magajna nadaljuje družinsko pisateljsko tradicijo, saj je pred kratkim izdal svojo sedemnajsto knjigo. Članica društva Urbanščica nam je pohod popestrila z branjem pravljice » Brkonja Čeljustnik », ki jo je za otroke napisal dr. Bogomir Magajna. Čakal nas je najhujši del poti, hoja navzgor, proti vrhu Vremščice. Vzpon smo lažje premagali, saj je organizator  poskrbel, da smo se nekje na sredi poti okrepčali s čajem in pecivom. Na vrhu pa oddih,  s postankom pri odprti cerkvici sv. Urbana, kjer sta nas že čakala predana prostovoljca iz košanske doline. Skupaj z drugimi prostovoljci sta snovala načrt in sodelovala pri gradnji te porušene cerkve in jo otvorili 2008 leta. Živo sta nam opisala najbolj težavna dela s katerimi so se vsi skupaj  spopadali pri transportu kamna in gradbenega materiala ter 2 toni težkega oltarja. S pohodniki je sledila še skupinska fotografija pri kamnu, nato pa sestopanje v dolino. V večnamenski dvorani v Famljah pa se je prilegla jota, kot posladek pa ocvrte miške, ki jih je v okviru »Mavrice dobrote za otroke brez razlik« pripravila naša članica. Zaključili smo s kulturnim program v katerem so sodelovali učenci podružnične šole v Vremah, mladi harmonikar, učenec Nika Polesa ter pevska skupina Kulturnega društva Borjač iz Sežane. Pohodniki so bili nad organizacijo navdušeni, zlasti tisti, ki so Magajnovo pot prehodili prvič.

Mirjam Frankovič Franetič

V soboto, 18.3.2017, je Planinsko društvo Sežana organiziralo že osemnajsti pohod po Kosovelovi poti. Soorganizatorji pohoda so bili Kulturno društvo Tomaj in Osnovna šola Dutovlje, podružnica Tomaj.

Preko sto pohodnikov se je zbralo pred Ljudsko univerzo v Sežani, kjer se je prav na ta dan rodil pesnik Krasa, Srečko Kosovel. Predno so krenili na pot proti Tomaju, jim je vodja pohoda, vodnik Planinskega društva Sežana, Bogdan Rojc, pripovedoval o Sežani in jim predstavil pot.

Pot je pohodnike vodila mimo knjižnice poimenovane po pesniku, pa mimo gostilne Šmuc, kjer je Srečko večkrat prenočeval, ko se je vračal iz Ljubljane. Po prečkanju glavne ulice, so nadaljevali po sejmišču, pa po vznožju Tabora in dalje med vinogradi v Šmarje. Od tu dalje pa je pohodnike v svoj objem sprejela prava kraška pokrajina –  suhi zidovi, kamenje, kraška gmajna, bori – skratka Kras, kakršnega je imel Kosovel najraje in ga je opeval v svoji poeziji. Pred Tomajem pa jih je pot vodila med vinogradi.

Po prihodu v Tomaj so si pohodniki lahko ogledali Kosovelovo domačijo in prisluhnili pripovedovanju gospe Dragice, ki zelo dobro pozna Kosovelovo žlahto. Gostoljubni in prisrčni Tomajci so na stojnicah pohodnikom ponudili čaj, svoje pridelke in se predstavili s svojimi dejavnostmi.

Otroci iz Osnovne šole Dutovlje, podružnice Tomaj, so pod mentorstvom njihovih učiteljic popestrili prireditev s prisrčnim programom. Za tem je sledil voden ogled Tomaja s slikovitim pripovedovanjem gospe Doris Orel in gospoda Draga Černeta. Na koncu so pohodniki obiskali Kosovelov grob in se poklonili pesniku.

Pohodniki so bili navdušeni nad organizacijo in izvedbo dejavnosti, kar je bilo razbrati iz pohval, ki jih je bilo slišati na avtobusu, ki jih je popeljal do Sežane.

Vanda Femc

[Show slideshow]

1 2 ►

Besedilo in fotografije: Mirjam Frankovič Franetič 

[Show slideshow]

S parkirišča nasproti občine Sežana smo se odpeljali z osebnimi avtomobili proti Erzelju. Pri spomeniku padlim za svobodo smo parkirali.

Vas Erzelj je po zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1275 in sodi v vipavsko občino. Ima zaselke Tabor, Mesesneli, Volki, Miški in Lenivec. Erzelj je živahna kmečka vas z več kot 70 prebivalci. V glavnem se bavijo z vinogradništvom. Erzeljci so šolo ustanovili že leta 1900. Pouk je potekal neprekinjeno do leta 1959. Po obnovitvi leta 1997 pa v njej delujeta krajevna skupnost in lovska družina. Zaradi sodelovanja domačinov s partizani so 8. marca 1943  Italijani pregnali vse prebivalce vasi in domove izropali. Na ta dan vaščani vsako leto praznujejo in imajo tudi pohod po tematski poti.

Pot nas je vodila z oznakami s kačjim pastirjem najprej do znamenja na hribu. Tu je izklesano znamenje, s plitkim reliefom Matere božje z detetom in besedilom iz sv. pisma. Znamenje naj bi postavil leta 1895 Franc Kobal z Lenivca. Pot smo nadaljevali do izvirov vode pri Vovkih. To je ograjen Urščev studenec. V okolici je še več takih izvirov. To vodo so uporabljali za pitje in kuhanje. Pri drugih izvirih pa so uporabljali za pranje perila za napajanje živine in za škropljenje trt. Nosili so jo v lesenih brentačih ali pa so jo vozili v lesenih beriglah. Še danes velja voda iz nekaterih izvirov za zdravilno.

Pot nas je peljala k cerkvi sv. Marije Snežne. Prvi podatki o cerkvi segajo v 17. st. Po nekaterih podatkih je bila zgrajena leta 1611 leta. Ljudsko izročilo pravi, da so cerkev posvetili Mariji Snežni, ker je bil kraj tudi v poletnem času večkrat zasnežen. Pot smo nadaljevali skozi gozd in vinograd spet  zaselkov Volki in Miški proti vinogradom pri Cekali, kjer je tudi obzidan izvir. To vodo uporabljajo za pripravo škropiva za škropljenje vinske trte. Kmalu pa nas pot pripelje do bolnišnice Vera. Ta je med 2. sv. vojno najprej delovala v vasi, kjer je delovala tudi tehnika Javornik, kjer so tiskali propagandni material, Radijski vestnik in Partizanski dnevnik. Po požigu vasi 15. septembra 1944 pa so bolnico preselili v bajto med vinograde.

Po malici smo se od tu povzpeli do bajte ob jami. To so bile majhne štirikotne hiške sezidane iz laporja in pokrite s škrlami. Tu so pri delu v vinogradu počivali ali pa se skrili ob nevihti in jo uporabljali tudi za spravilo orodja, ki so ga uporabljali pri delu v vinogradu. Kmalu nas je pot pripeljala do pokopališča. Prvotno pokopališče je bilo pri cerkvi Sv. Mihaela na Taboru. Leta 1828-29 pa so začeli pokopavati na sedanjem kraju. Takrat so zgradili tudi majhno mrliško vežico. Blizu je tudi kapelica iz 19. stoletja. Oblikuje jo v ometu polkrožno zaključen portal s pilastri in kovanimi vrati ter trikotno poudarjeno čelo, ki jo v notranjosti krasi kamnit gotski relief sv. Mihaela.

Nadaljevali smo pot proti Taboru. Najprej smo se ustavili pri cerkvi sv. Lovrenca, ki stoji znotraj obzidja nekdanjega protiturškega tabora. Zgrajena je bila konec 15. stoletja. Ker je cerkev zaprta si notranjost nismo ogledali. Malo višje je tudi obzidan obnovljen vodnjak. Nekoč so si lasten vodnjak privoščili le redki, predvsem graščaki in veliki kmetje. To so zbiralniki – kapnice, štirne, postavljene v bližini stavb, ob stanovanjskih hišah  od koder je pritekala voda iz streh in je bilo manj možnosti za onesnaževanje. Mojstri so podzemni del vodnjaka zgradili iz manjših in večjih kamnitih kvadrov, špranje pa so zamašili z nepropustno ilovico. Zgornji del vodnjaka je bil običajno krožne oblike, sestavljen iz kosov obdelanega apnenca, ki ga je kamnosek še okrasilz raznimi liki. 

Prispeli smo tako do vrha Tabora do cerkve sv. Nadangela Mihaela, ki stoji znotraj delno ohranjenega protiturškega tabora. Obdaja jo obzidje nekdanjega pokopališča. Prvič se posredno omenja že leta 1275 leta. Sedanja cerkev je bila pozidana sredi 15. stoletja, sredi 18. stoletja pa je bila temeljito obnovljena.

Tabor je na višini 423m od koder je izjemen razgled na vipavsko dolino, na Kras in na daljno okolico. Ob lepem vremenu je videti celo morje. Pred stoletji je z svojim obzidjem nudil zavetje prebivalstvu pred Turki, na Primorskem pa tudi zaradi bojev Habsburžanov z Benečani. Prvotno je tu stal grad sv. Mihaela, prvič omenjen 1351 leta. Bil je last oglejskega patriarha in v fevdu plemičev Edlingov. Sedaj je ohranjena le še cerkev in skromni ostanki obzidja. Kamniti material vhodnega obrambnega stolpa, ki so ga porušili šele po 2. svet. Vojni, so uporabili za gradnjo okoliških hiš.

Napotili smo se še proti Lenivcu. Med potjo smo se ustavili pri izviru pod Pajšto. Ime je dobil po kamnitem oboku, ki varuje studenčnico in jo ohranja čisto. Po Erzelju še vedno krožijo zgodbe o bolnih ljudeh, ki so verjeli v zdravilno moč hladne studenčnice. Poleg studenca pa je tudu manjši kal.

Zaselek Lenivec je eden večjih zaselkov na Erzelju. Ime je zapisano že v senožeškem urbarju iz leta 1460 ko Lunewitz.. Pod vasjo je izvirek Zlata voda, ki je v preteklosti odžejal vaščane in živali, presahnil pa ni tudi v najhujši suši. Nad izvirkom je obnovljen kamnit studenec s prijetno pitno vodo, mimo pa vodi urejena pohodna pot, ki je nekoč povezovala erzeljske zaselke in šolo.

Tako smo po tej pohodni poti zaključili naš pohod po Erzelju.  Seveda pa smo nekateri šli še na pokušino k domačinu njihovega vinskega pridelka v klet, kjer so nas tudi prijazno sprejeli.

Besedilo: Bogdan Rojc

Fotografije: Kristijan Sedmak

[Show slideshow]

1 2 3 ►

Pohod smo začeli v Hrastovljah. Najprej smo po markirani poti mimo cerkve sv. Trojice sestopili na dno doline Hrastovskega potoka. Potem so nas markacije usmerile na desno in začeli smo se zlagoma vzpenjati proti vasi Zanigrad. Pot je vodila pod železniško progo Koper – Kozina. Pred prihodom v vas, smo se za nekaj minut ustavili pod steno Štrkljevica, pod katero je nekdaj vodila planinska pot, na njej pa so se preizkušali tudi plezalci.

Na vrhu klanca nas je sprejela tiha vas, ki že 25 let nima stalnega prebivalstva. Vanjo prihajajo domačini le občasno. Na spodnjem robu vasi stoji cerkvica sv. Štefana, ki praznuje god 26. decembra. Takrat je v vasi praznik, saj se je v zadnjih letih (lani že 22. po vrsti) v kraju uveljavilo žegnanje konj.

Iz Zanigrada smo po nekdanji povezovalni poti med vasmi nadaljevali proti Zazidu.

Ob vstopu smo si ogledali kal s koritom (nekdanja vaška pralnica) in se skozi vas povzpeli po široki makadamski cesti na železniško postajo, ker smo malicali. Imeli smo srečo, da je ob tistem času pripeljal mimo potniški vlak, ki je vozil s Kozine proti Rakitovcu in naprej na Hrvaško. Na vlaku žal nismo opazili potnikov.   

Železniška postaja je križišče, desno se pot usmeri na Lipnik in Golič, levo pa na Kojnik. Nekaj časa smo hodili po gozdni poti, ki se je nekoliko spuščala. Potem pa so nas markacije usmerile strmo na desno. Po poti smo se povzpeli na Kraški rob in nadaljevali še na vrh Kojnika, 802 metra visoke razgledne vzpetine. Žal nam je nekoliko oblačno vreme preprečilo lep razgled. Videli smo vas Podgorje ob vznožju Slavnika, njegov vrh pa so prekrivali sivi oblaki. Po nekaj minutah postanka smo po isti poti sestopili do Kraškega roba in prečili Jampršnik. Ob poti smo videli več jarkov, gre za obrambne jarke, ,ki so jih po kapitulaciji Italije vklesali Nemci, ki so pričakovali izkrcanje zaveznikov v Istro.

Pred nami se je odpiral Obadin ali podpejsko polje, za nekaj minut smo se ustavili in opazovali vas Brežec. Nekaj hiš je obnovljenih, tisti dan pa se iz nobene ni kadilo. Tudi ta vas, enako kot Zanigrad, nima stalnih prebivalcev. Do vasi vodi pod robom utrjena makadamska pot. Sestopili smo nanjo, prečili železnico Kozina – Rakitovec in se po široki makadamski cesti spustili na asfaltirano cesto Podpeč – Zazid. Do Podpeči ni bilo več daleč. Nad vasjo smo opazovali obrambni Stolp iz beneških časov in mimo kamnitih domačij, ena od njih je Prkičeva hiša, eden redkih ostankov najstarejšega stavbnega izročila v Bržaniji,  sestopili pod železniško progo Kozina – Koper proti Hrastovljam. Po kratkem strmem spustu smo zavili na levo pod Štrkljevico in se po znani poti vrnili v Hrastovlje. Ustavili smo se pred vhodom v cerkev in počakali, da so si nekateri pohodniki ogledali znamenite freske Mrtvaškega plesa. Pohod smo končali po šestih urah.

Besedilo: Irena Cunja

Fotografije: Kristijan Sedmak

[Show slideshow]