“Viš je naš!” smo zaklicali. Skoraj smo še zapeli Vstala Primorska. V tistem trenutku smo bili res gor sami Slovenci. In skoraj izključno Primorci. Na višku avgustovskega vročinskega vala.
Ob 5:00 se zberemo v Sežani na stari avtobusni. Standardno mesto pri društvenih izletih. Tokrat je udeležba bolj skromna, čaka pa nas dolg dan. Že vožnja je dolga. Več kot 2 uri po Soški dolini, preko Predela in do razcepa ceste za Viško planino. Mogoče je po drugi strani, po AC kakšna minuta manj…pa bolj monotono tudi.
“Sploh ne vem, če bi šla zraven…sami mladi junci, gotovo boste hitri” je komentirala Darinka, ki je bila prvič z nami. A kot običajno, kdor se deklarira za najpočasnejšega je navsezadnje najhitrejši. 😉
Že kar nekaj vozil je na izhodišču. Pot vodi do Viške planine po makadamski cesti z betoniranimi strmejšimi deli. Ven iz gozda sonce že kar pripeka. Usmerimo se na nemško pot, ki se lepo dviga med skalami in rušjem do koče Corsi – ki pa je že nekaj let zaprta.
Sprva je bil vzpon planiran čez Anito Goitan, pa je pot baje zaprta. Pa je zgleda obvestilo prisotno samo na spletni strani CAI. A ker sem vendarle naletel nanj, se usmerimo proti Škrbini Zadnje špranje. Pobočje je ves čas obrnjeno pretežno proti jugu in sonce je pripekalo. So pa vsaj lepi razgledi. Kaj lepi, čudoviti!
Nekaj planincev že sestopa, vmes kar precej Slovencev. To bo “naš” dan. Približno sočasno z nami pride na vrh še 3 članska družina, kmalu potem pa še 5 članska odprava iz PD Nova Gorica. Samo avstrijski par je preprečeval popolno slovenska prevlado, pa še ta je hitro sestopil. Ob debatah in razgledih smo bili na vrhu debelo uro.
Sestop je bil bolj direkten kot vzpon. Po poti, ki je verjetno tudi malo bolj primerna za sestop. In mimo mesta, kjer je svojo poslednjo turo zaključil Igor Zlodej 🙁
Osvežimo se in dopolnimo zaloge vode pri “izviru” (no, bolj jašku) od koder je voda napeljana tudi do koče, sestop pa po drugi poti. Tisti, ki pride nad Viško planino in smo se lani tu tako napasli jagod. Letos jih ni bilo…smo že malo prepozni. Za konec preverimo še “mokroto” Rabeljskega jezera, za analizo ture pa smo morali prečesati skoraj celo gornje Posočje, preden se je končno našlo nekaj prostora. Danes je bilo tu res ogromno ljudi.
(prvotno planiran termin je bil 7.8., a je bil zaradi slabe vremenske napovedi izlet prestavljen)
