Vojsko, najvišje ležeča vas na Primorskem, 1077 metrov nad morjem, 14 kilometrov oddaljena od Idrije, sestavljena iz gruče domačij z avtobusno postajo, cerkvijo, gostinskim lokalom in gasilskim domom, pa centrom šolskih in obšolskih dejavnosti ter vrsto kmetij na samem, ki kljubujejo času tudi po dve ali več stoletji (sobe v centru nosijo imena posameznih vojskarskih kmetij). Vojskarska planota, prepredena s pohodnimi potmi, ki se vijejo po dolinah in senožetih, po bukovih in jelovih gozdovih, nad strmimi in neprehodnimi soteskami potokov Idrijca, Gačnik in Kanomljica, ki teče po znamenitem Idrijskem geološkem prelomu. Mehak svet, v katerem življenje nikoli ni bilo lahko, je vodnik Planinskega društva Sežana Bogdan Rojc izbral za letošnje planinarjenje odraslih planincev. Območje sodi v Idrijsko hribovje, po katerem so razpredene poti, ki od nas niso terjale veliko napora. 

Vojskarska planota je bila pomemben dejavnik v času narodnoosvobodilnega boja. Nenazadnje je skrita očem nepoklicanih v teh strminah od septembra 1944 do konca druge svetovne vojne delovala največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem, tiskarna Slovenija. V njej so tiskali Partizanski dnevnik, na dan tudi do 7000 izvodov, v tiskarni pa je delalo 40 do 50 mladih ljudi. Da bi lažje vzdržali, so si ob sobotah pripravili zabavo, smo izvedeli od predstavnika Mestnega muzeja Idrija.

Travniki so bili v času našega obiska (8.  – 12. 7.) polni živopisanega cvetja. Nismo mogli prešteti glavincev, ki so se v vseh odtenkih modrih in vijoličnih barv bohotili od poteh, po katerih smo hodili. Občudovali smo konjsko grivo, razne kukavičevke, dobro misel, polno drobnih škrlatnih cvetov, iskali skrivnostno botanično posebnost območja, astromontano. Nekaj steblov smo odkrili na vrhu Hudournika (najlepša razgledna točka planote, ki se pne 1148 metrov nad obsežnim strmim pobočjem, na dnu katerega sta globoko vrezani dolini Kanomljice in Hotenje), domačini, ki so nas postregli z domačim žganjem, v katerem je sledove pustila tudi omenjena cvetlica, pa so nam povedali, da njenih rastišč ne pozna vsak. 

Srce in duša planote so prijazni in gostoljubni domačini. Še danes je skrbno obdelan marsikateri košček zemlje, razvita sta predvsem živinoreja in gozdarstvo. Ponekod so ohranili tudi kaj starega in tako smo si na Brdarjevi domačiji ogledali, kakšna orodja so uporabljali nekdaj. Razlog za obisk je bil sicer slikovit Brdarjev slap v soteski potoka Gačnik. Seveda je bil dolg postanek na dvorišču kmetije, priložnost za klepet z gospodinjo, ki z nekaj glavami živine v hlevu še vedno vztraja. Nazaj grede smo si ogledali še mokrišče, v katerem raste tudi žužkojeda rosika drosera. Pred vstopom v mokrišče pa so nekatere premamile slastne borovnice in če se nam ne bi mudilo naprej, bi najraje ostali na tistem “pašniku”.

Tri dni je vreme vzdržalo. V nedeljo, ko smo z vzponom na Javornik (1240 metrov nad morjem) vstopili v deželo žlikrofov, v ponedeljek in torek. V sredo pa nas je dež pregnal v dolino, kot da bi hotel, da se spoznamo še s slavnim idrijskim podzemljem. Vodiča po Antonijevem rovu oziroma nekdanjem rudniku živega srebra s poltisočletno zgodovino in interaktivni razstavi, ki so jo lani odprli v nekdanji rudniški topilnici, sta nas uvedla v zgodbe o tem strupenem kemijskem elementu in njegovih posledicah na življenje ljudi. Pretresljiv je podatek, da so možje po petih ali šestih letih dela v rudniku umirali za posledicami raznih bolezni. Kljub temu pa Idrijčani ostajajo polni humorja in z optimizmom gledajo na svet.

Nam je žal deževno vreme skazilo tradicionalen zaključek planinarjenja s tabornim ognjem. Sicer pa bi tudi ob drugačnem vremenu gotovo večjo pozornost pritegnilo svetovno prvenstvo v nogometu, ki nam je letos nekoliko krojilo družabne večere.

Zadnji dan se je zopet vrnilo sonce in nam omogočilo, da smo si pretegnili noge na priljubljeno Hleviško planino, kjer pripravljajo žlikrofe na vsaj pet različnih načinov. In še eno posebnost imajo, žganjemat. Po povratku k avtomobilom smo se stari znanci (letos nas je bilo 29 ) poslovili z neizrečeno obljubo, da se čez leto znova snidemo.

Irena Cunja

Ljubiteljem narave in pohodništva vreme v mesecu juliju ni bilo naklonjeno. Zaradi deževnih dni in slabih vremenskih napovedi v gorah smo v Planinskem društvu Sežana kar dva vikenda odlašali in čakali na boljšo vremensko napoved, da bi lahko izpeljali razpisani dvodnevni  pohod do Martuljških slapov in na Rateške Ponce. To nam je uspelo zadnji vikend v juliju. Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpeljali do Gozda Martuljka, od koder  smo se peš podali mimo Spodnjega Martuljškega slapa do Bivaka II za Akom , nad Zgornjim Martuljškim slapom, kjer se zbirajo vode omenjenih slapov Martuljškega potoka. Pri sestopu za Akom smo krenili desno s poti, do Zgornjega Martuljškega slapa, kjer smo se po opravljenem vzponu lepo ohladili. Ta dan smo na tej poti srečevali veliko družin in ljudi skupaj s svojimi štirinožnimi prijatelji. Neverjetno koliko ljudi ima pse, veliko več kot smo jih nekoč srečevali v hribovitih predelih in na planinskih poteh. Na poti smo si ogledali na Jesenjah Finžgarjevo kapelo, kamor je zahajal tudi naš pisatelj in bogoslovec Fran Saleški Finžgar, zraven pa spominsko obeležje z imeni vseh ponesrečenih planincev v tem gorskem predelu. Šli smo tudi  mimo brunarice » Pri Ingotu«, nekaj metrov pod njo pa najprej slišali, nato pa še opazili  vodno črpalko, Oven,  ki ima 30 % izkoristek, ko se voda z lastno močjo potiska 100 m od črpalke do odjemnika ter premaga 15 m višinske razlike. Pri sestopu v Martuljško dolino  smo si v živo ogledali prikaz dediščine oglarjenja in na tablah opisane zanimivosti tega Krajinskega parka. V popoldanskih urah smo se zadržali v Planici in opazovali vse atraktivne skakalnice, si ogledali muzej ter adrenalinske naprave. Ob pogovoru še s petimi udeleženci, je padla odločitev, da bi jutrišnji sestop iz Velike Ponce raje opravili na italijansko stran, da ne bi sestopali po isti poti v Tamar in v Planico, zato smo en avto odpeljali do Zgornjega Belopeškega jezera. Drugi avto smo pustili v Planici ter se še uro peš podali do Doma v Tamarju ( 1108 m). Pred večerjo in počitkom smo se povzpeli še k izviru Nadiže, ki v dolini ponikne v podzemlje in privre na dan v Zelencih kot Sava Dolinka. Na skupnih ležiščih nas je prespalo 20 ljudi. Zjutraj smo bili prvi pokonci in čim se je zdanilo krenili na pot proti grebenu Ponc. Četudi je bila pot ves čas strma, se je bilo v prijetnem hladu  lepo vzpenjati. Nekaj čez deseto uro smo bili na Srednji Ponci  (2228 m), od koder  je bil čudovit razgled na vse bližnje in bolj oddaljene vrhove, v bližini na Jalovec in na Mangart, na italijanski strani  pa na Viš in na Montaž. Pod nami pa na dolini pod Poncami in na dolino Belopeških jezer. Za nami je prišlo še nekaj pohodnikov, bodisi iz naše ali pa italijanske smeri. Sledil je krajši spust, nato pa še krajši podvig na Veliko Ponco ( 2274 m), na katero so se nekateri vzpenjali tudi po zelo zahtevni plezalni ferrati. Srečali smo dva starejša italijanska planinca, ki sta nam sporočala, da je danes plezanje po ferrati zelo nevarno, ker je na enem predelu poškodovana jeklenica, zato sta se preusmerila na varnejšo pot po grebenu. Mi pa smo jima povedali, da sestopamo iz Ponc in da tokrat nismo načrtovali podvig po ferrati.  Sestopanje proti Koči Zacchi (1380 m) je bil kar zahtevno, ponekod po skalovju ob pomoči z razrahljanimi jeklenicami ali pa tako, da si se oprijemal za vejevje ruševja, ki je zaraščalo pot. Pozorno smo morali spremljati vsak korak, saj je pot zaradi drobirja dokaj nevarna za zdrse. Od koče Zacchi do Belopeških jezer smo po gozdni poti  rabili manj kot uro hoje, da smo prišli v pravo »meko«, kjer je bilo pri jezerih ogromno ljudi in parkirišče natrpano z vozili, tudi vzdolž ob cesti. Kar vsi smo se strpali v avto za pet oseb, saj je bila ena izmed naših udeleženk zelo drobna in primerna, da se skrije v naročje. Med vožnjo so nekateri zrli navzgor na Ponce in se čudili, da smo vse te  prekrasne vrhove  prehodili. Iskreno povedano, da te vrhovi, čeprav jih včasih kar s težavo premagaš, znova in znova vabijo v svoje okrilje V dolini Planice je bilo veliko manj obiskovalcev, saj je bilo pasje vroče tako, da smo se kar hitro razporedili v avtomobile in se odpeljali proti domu. Opravljeni vzponi nam bodo ostali v lepem spominu.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V MDO PD Primorske smo tudi letos organizirali skupni obisk  Dneva slovenskih planinskih doživetij, v soboto, 16. junija na Rogli. Skupaj se je srečanja udeležilo okrog 70 planincev, iz PD Sežana 13. Avtobus je pobiral udeležence iz OPD Koper, PD Slavnik, SPD Trst, PD Sežana, iz PD Postojna pa so se peljali z avtobusom PD Ajdovščina.

Organizatorji so nas povabili na različne organizirane pohode v okolici Rogle. Sežanski planinci  smo se podali na triurni pohod k Lovrenškim jezerom, kjer smo uživali v prelepi naravi in spoznavanju značilnosti visokega barja.                                                                                         

Po povratku smo se okrepčali s pohorskim loncem. Za tem smo se udeležili nekaterih aktivnosti v okolici prireditvenega prostora (plezalna stena,  predstavitev gorskih reševalcev, sankanje, predstavitev PZS, stojnice) in se sprehajali po Rogli. Praporščaki so medtem imeli zbor praporščakov.   

Ob 14. uri je bila osrednja prireditev, ki se je pričela s prihodom praporščakov, med katerimi je bil tudi naš Tomaž Bole. Sledila je  planinska zabava z narodno zabavnim ansamblom.                                                                                                                                                 

Veselo razpoloženje, tako kot ves dan, se je nadaljevalo tudi med povratkom proti domu.

Besedilo: Vesna Pečar

Fotografije: Mirjam Frankovič Franetič, Barbara Race.

[Show slideshow]

Pohoda se je udeležilo 12 oseb, 5 otrok, štirje starši, dve mentorici in jaz kot vodja pohoda. Otroke so na izhodišče poti v Famlje pripeljali starši in šli skupaj z nami na pohod.  Po tematski poti so udeleženci spoznavali naravno in kulturno dediščino Biosfernega območju Krasa in porečja reke Reke, od Famelj do Škocjana in  nazaj. Na tak in drugačen način so otroci doživljali naravno ter kulturno dediščino teh krajev, zajeto z vodami, gradovi, zapuščenimi mlini ter legendami in pravljicami, ki izhajajo iz teh krajev, Pravljica o  Brkonji Čeljustniku, o velikanih Jajdih, o Legendi na Starem gradu nad Famljami…Med pohodom sem preverjala, kaj so si otroci zapomnili in jih za pravilne rešitve nagradila s priložnostnimi nagradami ( majica Pot vodnih zakladov, zemljevidi tematskih poti v Vremski dolini, svinčniki). Na gradu Školj so morali otroci poiskati skriti zaklad( lizike), ki so se jih tudi razveselili. Na poti smo okusili sladke jagode ter se nekajkrat tudi fotografirali. Dan je bil sončen in lep, tak je bil tudi naš izlet.

Mirjam Frankovič Franetič, vodja pohoda

[Show slideshow]

V soboto, 19. maja 2018 je PD Postojna organiziralo srečanje mladih planincev MDO PD Primorske. Zborno mesto je bilo na Jurščah. Prišlo je skoraj 200 mladih planincev in tudi odraslih spremljevalcev ter mentorjev in vodnikov iz planinskih društev MDO Primorske.

Iz PD Sežana se je srečanja udeležilo 11 učencev planincev iz OŠ Dutovlje z mentoricama Dorotejo Kavčič in Vesno Pečar. Na srečanje smo se odpeljali z avtobusom. Predšolske planince iz Vrtca Sežana z mentoricama Vando Femc in Ireno Besednjak so pripeljali starši ali stari starši z osebnimi avtomobili.                                                                                                          

Po pozdravu predsednice MDO PD Primorske Marije Kuhar so se najmlajši planinci  povzpeli na Bele stene. Večji otroci in odrasli planinci pa smo osvojili 1092 metrov visok Kršičevec, kjer je bilo hoje približno tri ure. Med potjo so nas v najlepšem razcvetu razveseljevale potonike, narcise, šmarnice, zlati koren in številno drugo cvetje. Našli smo tudi veliko zlatih kamenčkov, ki so nam jih skrili nagajivi škratje.

Po povratku v vas smo se zbrali v kulturnem domu. Zaključili smo z družabnim srečanjem, s pogostitvijo in rajanjem ob zvokih harmonike.

Vesna Pečar

[Show slideshow]

1 2 3 ►

Poročilo in fotografije si lahko ogledate v PDFju.

Nekaj utrinkov z občnega zbora PD Sežana

Fotografije: Andrej Bandelj in Erik Guštin

[Show slideshow]

Na voljo so vam naloge, ki so bile na SPOTu. 

Zemljevidi:
Karta A-F
Karta-B-G1
ČD-H (sobotna tekma)
Karta-ČD-H
Karta C-I (sobotna tekma)
Karta E-G2
Nočna karta (vsi)

Testi:
testi SPOT 2018_ABFG1 Rešitve: testi SPOT 2018_ABFG1_rešitve  
testi SPOT 2018_CČDHI Rešitve: testi SPOT 2018_CČDHI_rešitve
testi SPOT 2018_EG2      Rešitve: testi SPOT 2018_EG2_rešitve

Risarska naloga

Rezultati

Fotografije: Jasmina Pištan in Erik Guštin

[Show slideshow]

1 2 ►

Z avtomobili smo se peljali do Vrhnike. Od tu smo se peš, v lepem vremenu, podali iz Vrhnike Po klancu, mimo Cankarjeve rojstne hiše na pot, ki pelje na hrib sv. Trojice, ki se je nekoč imenoval Fijolična gora, po številnih vijolicah, ki tu rastejo. Na vrhu te vzpetine je cerkev sv. Trojice, postavljene okoli leta 1640. Okrog cerkve je zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot, ki so ga zgradili okrog leta 1700.

 Pohod  smo nadaljevali po poti proti Stari Vrhniki in po kakšnem km krenili na stezo, ki nas je vodila proti Planini nad Vrhniko. Ves čas smo občudovali spomladansko cvetje, ki je v tem času se razcvetelo po  gozdovih in travnikih, prav tako je brstelo tudi drevje. Po dobri uri in pol smo se povzpeli na Planino (733 m). Ob koči smo se osvežili, potem pa smo se povzpeli na leseni stolp visok 22m. Od tu smo imeli lep razgled po okolici okrog Vrhnike, pa vse tja do Julijskih Alp, Karavank in Kamniških Alp, na jug pa vse do Nanosa in Snežnika. Tu je stičišče več planinskih poti, kot so E-7, Vrhniška planinska pot, Ljubljanska mladinska pot, Vrhniška kurirska pot in Notranjska planinska pot.

 Po počitku smo se spustili strmo po E-7  do Lintverna, kjer je izvir potoka Bele, ki se na Vrhniki izliva v Ljubljanico. Tu gre za naravni spomenik in kraško zanimivost, bruhalnik ali zaganjalko, ki bruha vodo v presledkih, vmes pa presahne. J.V. Valvazor je leta 1689 napisal, da Lintvern bruha zmajeve mladiče, ki so verjetno bili mladiči človeške ribice.

 Od tu smo se potem ob potoku Bele spuščali proti Starmu malnu, vmes pa nabirali čemaž. Tu je nekoč globoko v dolini potoka Bele stal eden najstarejših mlinov, na kar spominjajo ostanki zidov, mlinsko kolo in jez. Danes je Star maln priljubljena izletniška točka, ki ponuja okrepčilo v koči, prostor za piknike, igrala, balinišče in poleti naravno kopališče. 

Tu smo se zadržali malo več časa, da smo pomalicali in nekaj popili. Po počitku smo nekaj časa hodili po cesti ob potoku Bela nato pa čez hrib  v Vrhniko.

V Vrhniki  smo si nekateri ogledali še muzej v Cankarjevi rojstni hiši, kjer nam je voditeljica izčrpno pripovedovala o življenju Ivana Cankarja, o njegovi družini, njegovem pisateljskem delu in njegovih prijateljih.            

Besedilo in fotografije: Bogdan Rojc        

[Show slideshow]