Ob 8. uri smo se izzbornega mesta v Sežani odpeljali z avtomobili do Cotičev v Italiji. Od tu smokrenili peš po kolovozni poti mimo mnogih obeležji iz prve sv. vojne protiTopniškemu rovu  Brestovec. Kaverna jebila zgrajena v leto 1947, v njej pa je bilo nameščenih osem topov kalibra 149mm, obrnjenih proti komenskemu Krasu. Tu tudi sledimo simbolični pripovediavstro-ogerskega in italijanskega vojaka. Ki imata vsak svoj vhod. Na vhoduitalijanskega vojaka je napis LA pace (MIR), na vhodu avstro-ogrskega vojaka panapis Voliamo la pace (Hočemo mir). Gre za besede, ki so jih vojaki naBrestovcu  vklesali v strelske jarke. Takaverna ni bila nikoli uporabljena. S hriba nad kaverno je tudi lep pogled nakomenski Kras in goriško okolico. Po drugi poti smo se vračali v Cotiče donašim avtomobilov in se odpeljali do Martinščine.  Od tu smo se povzpeli do Muzeja na prostem naDebeli griži. Najprej smo si ogledali spomenik v čast ogrskemu 4. honvedskemupolku. Tu je bila murva, kjer so se vojaki orientirali ko so prihajali iz bitkena počivališče. Ob poti ki s vzpenja proti Debeli griži vidimo ob potispominske stebre italijanskih brigad iz različnih mest Italije, kjer so bilinastanjeni in počivali ko so se vračali z boja. Prav tako so tu vidni bojnijarki vklesani v samo steno. Na Debeli griži je muzej , kjer si lahko ogledamopotek bitk. Tu je tudi kaverna, kjer so bili nameščeni topovi italijanskevojske, ki pa niso nikoli delovali. Na vrhu nad kaverno pa je veliko znamenjhudem boju na tem področju. V Sežano smo se vrnili ob 13. uri.

Besedilo: Bogdan Rojc

PO OBRONKIH MOVRAŠKE VALE

Besedilo: Irena Cunja

Fotografije: Branko Čandek

V nedeljo, 18. 11., smo se z mladimi planinci odpravili na greben Podgorskega krasa. Razgledna vrhova Kojnik in Golič pa sta bila v jasnem, a vetrovnem vremenu, za enajst mladih planincev mestoma kar zalogaj. Iskali smo zavetrne lege in po osvojenem Kojniku in Goliču zavili z grebena ter po dolini med Lipnikom in Goličem nadaljevali krožno pot, ki nas je vodila pod vrh Kojnika in naprej do izhodišča v Podgorju. Dobra protivetrna oprema je odigrala pomembno vlogo, tako da smo zadovoljni in rdečih lic sklenili 5-urni nedeljski pohod.

Besedilo: Nina Intihar
Fotografije: Nina Intihar in Erik Guštin

[Show slideshow]

Ob 3 zjutraj smo se z avtom odpravili iz Štanjela, ob 3:30 pa iz Sežane mimo Tolmeča in Lienza do Seichenbrunna na 1686m, kamor smo prispeli okrog 6:30, torej še v temi.

Do Lienzer Hütte vodi makadamska cesta, ki se zložn

o vzpenja slabo uro hoje. Od koče naprej vodi planinska pot, ki se najprej polagoma vzpenja, kasneje se malo spusti in preči potok Debentbach, potem pa se začne strmeje vzpenjati. Vmes smo si privoščili še 2 krajši pavzi, zadnjo na dobrih 2900m, kjer pot postane zelo zahtevna in smo si tudi nadeli čelade ter samovarovalne komplete.

Do vrha je pot cel čas »okovana« in dobro varovana, na precej mestih tudi močno izpostavljena. Vmes je začinjena z visečim mostom. Na vrh smo prišli po slabih 6 urah hoje. Razgled ni bil najboljši, saj je skoraj ves čas prevladovala nizka oblačnost, ki je zakrivala okoliške vrhove. Tudi vrh Velikega Kleka se je ves čas skrival v oblakih.

Sestop smo do koče opravili po isti poti. Pri koči smo opravili še analizo ture, do izhodišča smo sestopili po »poti narave in kulture«, ki poteka vzporedno z makadamsko cesto, po kateri smo se vzpeli, je pa precej bolj slikovita.

Skupaj smo prehodili 18km ter dobrih 1600m višinske razlike. Povratek domov je bil okoli 23 ure.

Izlet je bi sicer mišljen kot 2-dnevni, vendar je bil zaradi slabega vremena 2x prestavljen, na koncu tudi izveden s precej manjšim številom udeležencev.

Besedilo: Matej Trobec

Fotografije: Matej T., Nina I., Erik G.

[Show slideshow]

Matej Trobec

Zaradi slabega vremena smo morali predviden prvotni plan prečenja Julijskih Alp (Pokljuka – Savica) spremenit na 2 dnevno bivanje na koči pod Bogatinom. V petek smo se zbrali na železniški postaji v Dutovljah in se nas je skupaj 12 od tega 3 spremljevalci odpravili na Bohinjski Bistrici naproti. Ob 10:30 smo se odpravili na pot iz Savice proti koči pod Bogatinom, katero smo dosegli v slabih 3h urah, vmes nas je ujela rahla ploha, vendar smo na to bili pripravljeni. Udeleženci so dobili pred samo turo seznam opreme in priporočila kako vso opremo spakirat da bo ostala suha. V koči nas je grela topla peč. Popoldne smo vetrili v koči in opazovali strele in grmenje skozi okno, čas smo zapolnili z raznimi družabnimi igrami. Zvečer so nam razmere omogočale, da smo se odpravili po večerji na krajši sprehod po dežju v smeri Bogatinskega sedla. Sedla nismo dosegli, saj smo se odločili, da se vrnemo v kočo in smo bili nekaj po 21ih v koči. Med potjo smo si ogledali tudi nešteto število močeradov. V soboto zjutraj nas je čakala ekološka delavnica, kjer smo si ogledali kočo pod Bogatinom in primerjali jo s kočo na Komni katero smo si tudi ogledali. Na Komni smo imeli kosilo in glede na to, da je ni več deževalo smo se odpravili proti Bogatinskem sedlu in od tam smo nadaljevali proti Lanževici, na grebenu nas je ujela megla in po skupinski sliki smo se hitro odpravili proti Lepi Komni in nazaj v kočo. Proti koncu nas je ujel dež, vendar smo prišli do koče se preoblekli in pojedli večerjo. V nedeljo nas je čakal le spust, zato smo si privoščili malo daljši spanec in zajtrkovali nekaj pred 9o zjutraj, okoli 10ih smo se odpravili proti Savici in jo nekaj pred 13o dosegli. Sledila je vožnja z avtobusom in nato kosilo v Štacjonu na železnici. Ob 19:30 smo bili v Dutovljah in tako se je naša dogodivščina zaključila.

Vreme sicer ni bilo idealno, vendar nam je uspelo doseči kakšen vrh in spoznat hribe tudi v manj lepih vremenskih razmerah, kar je za pravega obiskovalca gora nujno potrebno znanje. Čas vedrenja smo pa zapolnili z raznimi igrami in opravili ekološko delavnico.

Besedilo: Erik Guštin

Fotografije: Erik Guštin, Nina Intihar, Metka Dolgan

[Show slideshow]

Poročilo o poteku aktivnosti

Pohod »Gremo peš na Kokoš« poteka teden dni pred občinskim praznikom Občine Sežana. Letos je bil v soboto, 18. avgusta, že enajstič po vrsti, prijavljen pa tudi v Koledarju dogodkov »Slovenija planinari«.  

Na izhodišču poti , pri lokavskem pokopališču se nas je zbralo 10 pohodnikov, med njimi tudi Marija Kuhar iz PD Postojna, ki je tudi  predsednica MDO- ja Primorske. Najprej sva pozdravili vse udeležence ter v dobri uri prišli pred kočo na Kokoši, kjer smo se pridružili ostalim članom društva, ki so nas evidentirali. Sčasoma so individualno prihajali še ostali člani, tako, da nas je bilo vseh skupaj blizu 50. V programu smo imeli sproščen pogovor o Varstvu narave. Nekaj najbolj pomembnih pravil nam je posredovala,Vesna Pečar, ki je v našem društvu že več let varuhinja gorske narave. Naš alpinist in planinski vodnik, Marjan Olenik  pa je povedal nekaj o nevarnostih v gorah ter o napotkih o varnem gibanju v gorah. Tu sva se v sproščenem pogovoru vključili še midve z Marijo tako, da smo prisotne opozorili, da podvige v gore ne smemo jemati z lahkoto, pač pa se moramo nanje pripraviti zelo odgovorno, ker je največkrat prav subjektivni razlog tisti, ki prevede do nesreče v gorah. Sledilo je še prijetno druženje ob priboljških, ki smo jih prinesli s seboj in kmalu za tem priprava na odhod v dolino. Marjan je povabil tiste, ki želijo, da se mu pridružijo po grebenu na Veliko Gradišče in jim pokaže še izvirek Vroče, drugi pa smo sestopili po isti poti.

Mirjam Frankovič Franetič

Vojsko, najvišje ležeča vas na Primorskem, 1077 metrov nad morjem, 14 kilometrov oddaljena od Idrije, sestavljena iz gruče domačij z avtobusno postajo, cerkvijo, gostinskim lokalom in gasilskim domom, pa centrom šolskih in obšolskih dejavnosti ter vrsto kmetij na samem, ki kljubujejo času tudi po dve ali več stoletji (sobe v centru nosijo imena posameznih vojskarskih kmetij). Vojskarska planota, prepredena s pohodnimi potmi, ki se vijejo po dolinah in senožetih, po bukovih in jelovih gozdovih, nad strmimi in neprehodnimi soteskami potokov Idrijca, Gačnik in Kanomljica, ki teče po znamenitem Idrijskem geološkem prelomu. Mehak svet, v katerem življenje nikoli ni bilo lahko, je vodnik Planinskega društva Sežana Bogdan Rojc izbral za letošnje planinarjenje odraslih planincev. Območje sodi v Idrijsko hribovje, po katerem so razpredene poti, ki od nas niso terjale veliko napora. 

Vojskarska planota je bila pomemben dejavnik v času narodnoosvobodilnega boja. Nenazadnje je skrita očem nepoklicanih v teh strminah od septembra 1944 do konca druge svetovne vojne delovala največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem, tiskarna Slovenija. V njej so tiskali Partizanski dnevnik, na dan tudi do 7000 izvodov, v tiskarni pa je delalo 40 do 50 mladih ljudi. Da bi lažje vzdržali, so si ob sobotah pripravili zabavo, smo izvedeli od predstavnika Mestnega muzeja Idrija.

Travniki so bili v času našega obiska (8.  – 12. 7.) polni živopisanega cvetja. Nismo mogli prešteti glavincev, ki so se v vseh odtenkih modrih in vijoličnih barv bohotili od poteh, po katerih smo hodili. Občudovali smo konjsko grivo, razne kukavičevke, dobro misel, polno drobnih škrlatnih cvetov, iskali skrivnostno botanično posebnost območja, astromontano. Nekaj steblov smo odkrili na vrhu Hudournika (najlepša razgledna točka planote, ki se pne 1148 metrov nad obsežnim strmim pobočjem, na dnu katerega sta globoko vrezani dolini Kanomljice in Hotenje), domačini, ki so nas postregli z domačim žganjem, v katerem je sledove pustila tudi omenjena cvetlica, pa so nam povedali, da njenih rastišč ne pozna vsak. 

Srce in duša planote so prijazni in gostoljubni domačini. Še danes je skrbno obdelan marsikateri košček zemlje, razvita sta predvsem živinoreja in gozdarstvo. Ponekod so ohranili tudi kaj starega in tako smo si na Brdarjevi domačiji ogledali, kakšna orodja so uporabljali nekdaj. Razlog za obisk je bil sicer slikovit Brdarjev slap v soteski potoka Gačnik. Seveda je bil dolg postanek na dvorišču kmetije, priložnost za klepet z gospodinjo, ki z nekaj glavami živine v hlevu še vedno vztraja. Nazaj grede smo si ogledali še mokrišče, v katerem raste tudi žužkojeda rosika drosera. Pred vstopom v mokrišče pa so nekatere premamile slastne borovnice in če se nam ne bi mudilo naprej, bi najraje ostali na tistem “pašniku”.

Tri dni je vreme vzdržalo. V nedeljo, ko smo z vzponom na Javornik (1240 metrov nad morjem) vstopili v deželo žlikrofov, v ponedeljek in torek. V sredo pa nas je dež pregnal v dolino, kot da bi hotel, da se spoznamo še s slavnim idrijskim podzemljem. Vodiča po Antonijevem rovu oziroma nekdanjem rudniku živega srebra s poltisočletno zgodovino in interaktivni razstavi, ki so jo lani odprli v nekdanji rudniški topilnici, sta nas uvedla v zgodbe o tem strupenem kemijskem elementu in njegovih posledicah na življenje ljudi. Pretresljiv je podatek, da so možje po petih ali šestih letih dela v rudniku umirali za posledicami raznih bolezni. Kljub temu pa Idrijčani ostajajo polni humorja in z optimizmom gledajo na svet.

Nam je žal deževno vreme skazilo tradicionalen zaključek planinarjenja s tabornim ognjem. Sicer pa bi tudi ob drugačnem vremenu gotovo večjo pozornost pritegnilo svetovno prvenstvo v nogometu, ki nam je letos nekoliko krojilo družabne večere.

Zadnji dan se je zopet vrnilo sonce in nam omogočilo, da smo si pretegnili noge na priljubljeno Hleviško planino, kjer pripravljajo žlikrofe na vsaj pet različnih načinov. In še eno posebnost imajo, žganjemat. Po povratku k avtomobilom smo se stari znanci (letos nas je bilo 29 ) poslovili z neizrečeno obljubo, da se čez leto znova snidemo.

Irena Cunja

Ljubiteljem narave in pohodništva vreme v mesecu juliju ni bilo naklonjeno. Zaradi deževnih dni in slabih vremenskih napovedi v gorah smo v Planinskem društvu Sežana kar dva vikenda odlašali in čakali na boljšo vremensko napoved, da bi lahko izpeljali razpisani dvodnevni  pohod do Martuljških slapov in na Rateške Ponce. To nam je uspelo zadnji vikend v juliju. Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpeljali do Gozda Martuljka, od koder  smo se peš podali mimo Spodnjega Martuljškega slapa do Bivaka II za Akom , nad Zgornjim Martuljškim slapom, kjer se zbirajo vode omenjenih slapov Martuljškega potoka. Pri sestopu za Akom smo krenili desno s poti, do Zgornjega Martuljškega slapa, kjer smo se po opravljenem vzponu lepo ohladili. Ta dan smo na tej poti srečevali veliko družin in ljudi skupaj s svojimi štirinožnimi prijatelji. Neverjetno koliko ljudi ima pse, veliko več kot smo jih nekoč srečevali v hribovitih predelih in na planinskih poteh. Na poti smo si ogledali na Jesenjah Finžgarjevo kapelo, kamor je zahajal tudi naš pisatelj in bogoslovec Fran Saleški Finžgar, zraven pa spominsko obeležje z imeni vseh ponesrečenih planincev v tem gorskem predelu. Šli smo tudi  mimo brunarice » Pri Ingotu«, nekaj metrov pod njo pa najprej slišali, nato pa še opazili  vodno črpalko, Oven,  ki ima 30 % izkoristek, ko se voda z lastno močjo potiska 100 m od črpalke do odjemnika ter premaga 15 m višinske razlike. Pri sestopu v Martuljško dolino  smo si v živo ogledali prikaz dediščine oglarjenja in na tablah opisane zanimivosti tega Krajinskega parka. V popoldanskih urah smo se zadržali v Planici in opazovali vse atraktivne skakalnice, si ogledali muzej ter adrenalinske naprave. Ob pogovoru še s petimi udeleženci, je padla odločitev, da bi jutrišnji sestop iz Velike Ponce raje opravili na italijansko stran, da ne bi sestopali po isti poti v Tamar in v Planico, zato smo en avto odpeljali do Zgornjega Belopeškega jezera. Drugi avto smo pustili v Planici ter se še uro peš podali do Doma v Tamarju ( 1108 m). Pred večerjo in počitkom smo se povzpeli še k izviru Nadiže, ki v dolini ponikne v podzemlje in privre na dan v Zelencih kot Sava Dolinka. Na skupnih ležiščih nas je prespalo 20 ljudi. Zjutraj smo bili prvi pokonci in čim se je zdanilo krenili na pot proti grebenu Ponc. Četudi je bila pot ves čas strma, se je bilo v prijetnem hladu  lepo vzpenjati. Nekaj čez deseto uro smo bili na Srednji Ponci  (2228 m), od koder  je bil čudovit razgled na vse bližnje in bolj oddaljene vrhove, v bližini na Jalovec in na Mangart, na italijanski strani  pa na Viš in na Montaž. Pod nami pa na dolini pod Poncami in na dolino Belopeških jezer. Za nami je prišlo še nekaj pohodnikov, bodisi iz naše ali pa italijanske smeri. Sledil je krajši spust, nato pa še krajši podvig na Veliko Ponco ( 2274 m), na katero so se nekateri vzpenjali tudi po zelo zahtevni plezalni ferrati. Srečali smo dva starejša italijanska planinca, ki sta nam sporočala, da je danes plezanje po ferrati zelo nevarno, ker je na enem predelu poškodovana jeklenica, zato sta se preusmerila na varnejšo pot po grebenu. Mi pa smo jima povedali, da sestopamo iz Ponc in da tokrat nismo načrtovali podvig po ferrati.  Sestopanje proti Koči Zacchi (1380 m) je bil kar zahtevno, ponekod po skalovju ob pomoči z razrahljanimi jeklenicami ali pa tako, da si se oprijemal za vejevje ruševja, ki je zaraščalo pot. Pozorno smo morali spremljati vsak korak, saj je pot zaradi drobirja dokaj nevarna za zdrse. Od koče Zacchi do Belopeških jezer smo po gozdni poti  rabili manj kot uro hoje, da smo prišli v pravo »meko«, kjer je bilo pri jezerih ogromno ljudi in parkirišče natrpano z vozili, tudi vzdolž ob cesti. Kar vsi smo se strpali v avto za pet oseb, saj je bila ena izmed naših udeleženk zelo drobna in primerna, da se skrije v naročje. Med vožnjo so nekateri zrli navzgor na Ponce in se čudili, da smo vse te  prekrasne vrhove  prehodili. Iskreno povedano, da te vrhovi, čeprav jih včasih kar s težavo premagaš, znova in znova vabijo v svoje okrilje V dolini Planice je bilo veliko manj obiskovalcev, saj je bilo pasje vroče tako, da smo se kar hitro razporedili v avtomobile in se odpeljali proti domu. Opravljeni vzponi nam bodo ostali v lepem spominu.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V MDO PD Primorske smo tudi letos organizirali skupni obisk  Dneva slovenskih planinskih doživetij, v soboto, 16. junija na Rogli. Skupaj se je srečanja udeležilo okrog 70 planincev, iz PD Sežana 13. Avtobus je pobiral udeležence iz OPD Koper, PD Slavnik, SPD Trst, PD Sežana, iz PD Postojna pa so se peljali z avtobusom PD Ajdovščina.

Organizatorji so nas povabili na različne organizirane pohode v okolici Rogle. Sežanski planinci  smo se podali na triurni pohod k Lovrenškim jezerom, kjer smo uživali v prelepi naravi in spoznavanju značilnosti visokega barja.                                                                                         

Po povratku smo se okrepčali s pohorskim loncem. Za tem smo se udeležili nekaterih aktivnosti v okolici prireditvenega prostora (plezalna stena,  predstavitev gorskih reševalcev, sankanje, predstavitev PZS, stojnice) in se sprehajali po Rogli. Praporščaki so medtem imeli zbor praporščakov.   

Ob 14. uri je bila osrednja prireditev, ki se je pričela s prihodom praporščakov, med katerimi je bil tudi naš Tomaž Bole. Sledila je  planinska zabava z narodno zabavnim ansamblom.                                                                                                                                                 

Veselo razpoloženje, tako kot ves dan, se je nadaljevalo tudi med povratkom proti domu.

Besedilo: Vesna Pečar

Fotografije: Mirjam Frankovič Franetič, Barbara Race.

[Show slideshow]