| Izlet na Korado je bil primeren tako za šolsko mladino kot za odrasle. Zaradi deževnega vremena sem izlet, ki je bil najprej predviden v soboto, 8. decembra prestavila na nedeljo 16. decembra. S strani šol je bilo premalo prijavljenih učencev, tako, da ne bi pokrili stroškov avtobusnega prevoza, sem pa izlet kljub temu izpeljala za odrasle planince. Bilo nas je 5. Z osebnim avtomobilom smo se iz smeri Divača in Sežana odpeljali proti Novi Gorici, prečili Soče čez solkanski most ter parkirali v vasi Vrhovlje nad Kojskim. Do Korade smo imeli uro in pol hoda tako, da smo se v zmernem tempu podali proti našemu cilju. Bil je mrzel, vendar sončen dan s prelepim razgledom na zasnežene vrhove ter na dolino reke Soče, proti zahodu pa na vasice v Goriških Brdih. Preden smo vstopili v kočo smo si ogledali cerkvico sv. Genderce, ki nosi ime po svetnici Jerici. Ta naj bi se ljudem s svojo milino tako prikupila, da so jo po svoje poimenovali kar v Genderco. Iz staroverskih izročil desnega brega Soče naj bi bila Korada ena izmed skrivnostnih gora, ki so jo v davnini zaznamovale strele. Nanjo so postavili kamen s tretjo močjo, ki naj bi sevala daleč naokoli. Za to moč so vedeli le tisti, katere skrivnost so jim zaupali njihovi dedje ali očetje. Kaj vse bi lahko povedala ta krajina, pa gorski svet Krna in Batognice ter ves greben Kolovrata s Korado vred, kako se je šele bliskalo in grmelo takrat, pred sto leti in več, v času soške fronte in njenih 12. ofenziv, v letih od 1914 pa do 1917. Opolnoči med 23. In 24. majem 2015 sta 2. in 3. Italijanska armada prekoračili italijansko-avstrijsko mejo in se podali proti Soči. Cilj 2. armade je bil zavzeti Kobariško dolino, gorski greben Krna in Mrzlega vrha ter gorski hrbet Ježa s Korado do Medane. Bili so se boji in obstreljevanja, padale so žrtve nesmiselne vojne….krvave vojne in svetovne morije človeštva. To nam pričajo pomniki na Poti Miru s kavernami, vkopanimi rovi ter udrtinami, kjer so padale granate. Da se ne bi nikoli več ponovila zgodovina nesmiselnih vojn! Kako lepo se je po tej krajini sprehajati sproščeno, v miru s ponosom, da živiš v prelepi deželi, za katero pa so morale v preteklosti padati nedolžne žrtve. Na današnjem izletu smo se ob 100- ti obletnici zaključka 1. sv. vojne poklonili spominu padlim ter dogodkom teh bitk. Domov smo se vračali s prijetnimi občutki in lepimi vtisi, da smo opravili tudi del te poti, » Poti miru«. Mirjam Frankovič Franetič |
