Prijetna temperaturna sprememba nas je iz doline hladila v  gozdovih Pokljuke ter pri hoji po grebenu nad dolino Krme.  Od Blejske koče do Vodnikovega doma nad Velim poljem smo obiskali Debeli vrh (1962 m), občudovali zasneženo dolino pod Viševnikom, se pod ostenjem Malega Draškega vrha spustili na Studorski preval ter se od tam povzpeli še na Veliki Draški vrh (2243m).  Vzpon je bil precej strm in naporen,  smo pa nanj ob pogledu na naravne lepote visokogorskega sveta kmalu pozabili. V Vodnikov dom smo prispeli v poznih popoldanskih urah in se pred njim prijetno utrujeni predali sončnim žarkom. Prvo leseno kočo  tega doma je zgradila Radovljiška podružnica SPD, v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika in duhovnika Valentina Vodnika, ki se je na Mali Triglav povzpel 20. avgusta 1795 leta. Novo postojanko so gradili v letih 1954 do 1958, jo tudi tega leta  slovesno odprli in  preimenovali v Vodnikov dom. V poznejših letih so sledile večje prenove. Dom oskrbuje PD Bohinj-Srednja vas. Tudi naslednji dan je bilo nebo  zastrto s sivimi oblaki, občasno pa so nas le ogreli sončni žarki, da nismo pozabili na poletni čas.  Hoja v hribih je v takih razmerah zelo ugodna, na vrhu dva tisočakov pa je nujna vetrovka, ki mora biti sestavni del planinske opreme. Iz planine Tošč smo se povzpeli na vrh Tošča (2275 m), ter uživali  ob pogledu na ovce, ki so se pasle na pobočju pod vrhom ter v razgledu na okoliške vršace. Vrhovi očaka Triglava pa so bili že drugi dan  v megli.  Pri sestopanju smo na stezi zagledali gadjo samico z mladičem, ki  sta se pred nami hitro odplazila in se skrila v travi.  Do Studorskega prevala nas je ponovno grelo sonce, od tam dalje pa nas je čakal še vzpon na Ablanco(2004 m). Zaradi krušljivega terena je bila potrebna velika previdnost. Tudi ta vrh smo srečno premagali in polni adrenalina sestopali do Rudnega polja.  Zapuščali smo vrhove nad katerimi so se zbirali temni oblaki in oznanjali dež. Veselili smo se, da nas ni močilo, ujel pa  nas je močan naliv med vožnjo od Unca do Postojne. Na letališču v Postojni smo si privoščili zasluženo pico, ki smo jo zalili z napitkom iz hmelja. Vsa pohvala pa  našemu mlademu planinskemu vaditelju Luku Grmeku, ki se je med planinskimi  veterani lepo izkazal.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V petek, 25. junija na praznični, 30. rojstni dan naše države, smo se odpravili na tridnevni planinski izlet v najvzhodnejše kraje prelepe Slovenije. Izlet je organiziral naš nekdanji vodnik Aleš Andrej Mohorčič in nas je tudi sprejel v goste. Udeležilo se ga je 6 planincev.  Ob 10.00 uri  smo se z osebnimi avtomobili iz Sežane odpeljali v Turnišče. Tu sta nas Andrej in Tone gostoljubno sprejela v župnišču, kjer smo tudi prenočevali. Odpeljali smo se naprej v Lendavo, kjer so nas pred kulturnim domom pričakali vodniki in predsednik Planinskega društva Lendava Štefan Kozak. Od tu smo se odpravili peš mimo judovske sinagoge, lendavskega gradu, cerkve Sv. Katarine, kapele z mumijo na dvourno hojo po Poti vodnih izvirov. Povzpeli smo se v Dolgovaške gorice do razglednega stolpa Vinarium in seveda tudi na vrh, od koder smo imeli lep razgled daleč naokoli. Nato smo se ponovno spustili v Lendavo. Med potjo sta nas planinca Lojze in Micka v svoji vinski kleti pogostila s prekmurskimi dobrotami in vini. Lojze nam je tudi zaigral na harmoniko in še povečal veselo razpoloženje. V Lendavi smo se zahvalili in poslovili od prijaznih gostiteljev iz PD. Pred večerjo smo si v Turnišču, ogledali muzej čevljarstva, ki stoji v bližini tovarne pohodne obutve Planika. V Turnišču in tudi v mnogih vaseh so nas vse dni iz svojih bivališč pozdravljale štorklje s podmladkom.

V soboto, 26.junija smo se po zajtrku odpeljali v Mursko Soboto, kjer smo začeli peš hojo na Goričko. Ta dan nas je čakalo okrog 6 ur hoje. Hodili smo po Pomurski planinski poti. Ta se začne v mestu in tako smo si najprej ogledali Mursko Soboto. Po dobri uri hoje čez prekmurske ravnice, se je pot pričela vzpenjati na zahodni del Goričkega. Ta del poti smo zaključili v Selu z ogledom starodavne rotunde, pritisnili smo si žig SPP in v neznosni vročini se je prilegel počitek s kosilom v planinski koči Pri Raku. Z avtomobili smo se prepeljali v bližino tromejnika, od koder je sledilo še pol ure hoje do tromejnika Avstrija – Madžarska – Slovenija.  

V nedeljo, 27. junija smo se po zajtrku odpeljali na desno stran Mure do 351m visoke Gomile v Slovenskih goricah z razglednim stolpom, na katerega smo se najprej povzpeli. S tega najvišjega vrha Slov. goric nam pogled seže do Boča, Donačke gore, Pohorja in ostale dele vzhodne Slovenije. Hodili smo po PPP. Hojo, ki naj bi trajala 8 ur, smo precej skrajšali zaradi hude vročine in razbeljenega asfalta. Tako smo se do Jeruzalema (342 m, razširjena transverzala) pripeljali z avtomobili, kjer nas je čakalo kosilo. Pot nas je večinoma vodila po gričevnatem svetu med sadovnjaki in vinogradi. Občudovali smo zlato rumena žitna polja, na katerih se je ponekod že pričela žetev. Z vrha Jeruzalema je prekrasen razgled na Slovenske gorice, Goričko, čez Prekmurje in na hrvaško stran preko Čakovca in Varaždina do Zagreba.

V poznem popoldnevu smo se trije odpravili proti domu. Ostale tri udeleženke pa so izlet podaljšale še za en dan za kopanje v toplicah, ki jih v tem delu ne manjka.

Še enkrat hvala vsem, ki ste poskrbeli za to, da smo med hojo spoznali velik del Pomurja, za lepa doživetja in za neizmerno gostoljubje, ki smo ga bili povsod deležni.

Besedilo: Vesna Pečar

Fotografije: Vesna Pečar, Vanda Femc

[Show slideshow]

V organizaciji MDO PD Primorske je letos potekalo srečanje planincev. Dobili smo se v Sežani in nas je Bogdan odpeljal do Hrpelj, kjer smo se dobili z ostalimi planinci. Odpeljali smo se višje in ob 8:48 smo začeli hoditi. Hodili smo približno 5 ur, naredili približno 15km dolžinske razdalje in skoraj 600 višincev. Po samem pohodu smo se udeležili pojedine in se polni lepih spominov odpravili domov.

Erik G.

[Show slideshow]

Dan pred dnevom zmage nad nacizmom in fašizmom smo se planinci PD Sežana zbudili v lepem sončnem jutru in se s tremi avtomobili odpeljali proti škofjeloškemu hribovju. V vasi Gabrovo so v domači žagi že pridno obdelovali les, mi pa smo se v tančici meglice začeli vzpenjati strmo navzgor po stezi, prepredeni s koreninami bukovega drevja. Občasno smo se ustavili, zadihali in opazovali bujno rastje gozdnih rastlin. Pri koči na Lubniku nam je sonce tu pa tam odstranilo meglice, da smo se vsaj malo orientirali na okoliško hribovje. Pod sabo smo uzrli Škofjo Loko,  srednjeveško mesto, ki je bilo leta 1987 vpisano v Unescovo  nesnovno dediščino. Na veliki petek se v mestu odvija velik kulturni in turistični dogodek s prikazom pasijonske procesije Jezusovega trpljenja.  Zaradi korona virusa so bili  meščani in drugi obiskovalci že drugo leto prikrajšani za ta dogodek.                                                                                                                                     

Podvig na Lubnik nam je lepo uspel kar sem zaznala tudi na udeležencih, pred nami pa je bil še vzpon na Blegoš. Kar visoko smo se skozi vasi Javorje in Gornjo Žetino peljali naprej po gozdni cesti, ki so jo gradbinci utrdili za novo preplastitev. Ustavili smo se v Črnem kalu kjer je bilo parkiranih že nekaj avtomobilov. Sonce nas je ves čas grelo, ko smo se začeli vzpenjati najprej po široki, tudi za kolesarje urejeni gozdni cesti, malo višje pa po planinski stezi skozi smrekov gozd, ki ga je dan prej zajela vihra kar je bilo zaznati po smrekovih vejah, ki so ležale na poti. Malo višje, nad gozdno mejo pa travniki cvetočega č

rnega teloha in žafrana, še višje in na vrhu pa ostaline bunkerjev nekdanje Rupnikove linije ali Rupnikove obrambne črte, ki je zaznamovala na strateškem ozemlju sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred 2. svetovno vojno. Na vrhu Blegoša, ki je za Ratitovcem drugi najvišji vrh  škofjeloškega hribovja pa smo imeli prelep razgled na najvišje slovenske gore v skupinah Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih vse do Snežnika. Pred kočo pod vrhom Blegoša smo se okrepčali in se za krajši čas predali sončnim žarkom, saj smo v teh deževnih dneh zelo pogrešali sonce. Sledil je še spust do avtomobilov, vožnja po Poljanski dolini in krajši postanek pri Zbiljskemu jezeru, kjer smo občudovali labode, race in labodji par, samico, ki je gnezdila in samca poleg nje na obali, ki jo je čuval pred sprehajalci. Z lepimi vtisi ponovne obuditve hribov in z ogledom Zbiljskega jezera smo se vrnili na svoje domove.

Na ogled so še utrinki s posnetki izleta!

“V gorah nekaj iščemo,

čeprav tam nismo ničesar izgubili.

Če bomo imeli kaj iskati tudi v prihodnje,

smo na pravi poti,” ……

(je nekje zapisal Pavle Kozjek)

Tekst in besedilo: Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]