Prijetna temperaturna sprememba nas je iz doline hladila v gozdovih Pokljuke ter pri hoji po grebenu nad dolino Krme. Od Blejske koče do Vodnikovega doma nad Velim poljem smo obiskali Debeli vrh (1962 m), občudovali zasneženo dolino pod Viševnikom, se pod ostenjem Malega Draškega vrha spustili na Studorski preval ter se od tam povzpeli še na Veliki Draški vrh (2243m). Vzpon je bil precej strm in naporen, smo pa nanj ob pogledu na naravne lepote visokogorskega sveta kmalu pozabili. V Vodnikov dom smo prispeli v poznih popoldanskih urah in se pred njim prijetno utrujeni predali sončnim žarkom. Prvo leseno kočo tega doma je zgradila Radovljiška podružnica SPD, v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika in duhovnika Valentina Vodnika, ki se je na Mali Triglav povzpel 20. avgusta 1795 leta. Novo postojanko so gradili v letih 1954 do 1958, jo tudi tega leta slovesno odprli in preimenovali v Vodnikov dom. V poznejših letih so sledile večje prenove. Dom oskrbuje PD Bohinj-Srednja vas. Tudi naslednji dan je bilo nebo zastrto s sivimi oblaki, občasno pa so nas le ogreli sončni žarki, da nismo pozabili na poletni čas. Hoja v hribih je v takih razmerah zelo ugodna, na vrhu dva tisočakov pa je nujna vetrovka, ki mora biti sestavni del planinske opreme. Iz planine Tošč smo se povzpeli na vrh Tošča (2275 m), ter uživali ob pogledu na ovce, ki so se pasle na pobočju pod vrhom ter v razgledu na okoliške vršace. Vrhovi očaka Triglava pa so bili že drugi dan v megli. Pri sestopanju smo na stezi zagledali gadjo samico z mladičem, ki sta se pred nami hitro odplazila in se skrila v travi. Do Studorskega prevala nas je ponovno grelo sonce, od tam dalje pa nas je čakal še vzpon na Ablanco(2004 m). Zaradi krušljivega terena je bila potrebna velika previdnost. Tudi ta vrh smo srečno premagali in polni adrenalina sestopali do Rudnega polja. Zapuščali smo vrhove nad katerimi so se zbirali temni oblaki in oznanjali dež. Veselili smo se, da nas ni močilo, ujel pa nas je močan naliv med vožnjo od Unca do Postojne. Na letališču v Postojni smo si privoščili zasluženo pico, ki smo jo zalili z napitkom iz hmelja. Vsa pohvala pa našemu mlademu planinskemu vaditelju Luku Grmeku, ki se je med planinskimi veterani lepo izkazal.
Mirjam Frankovič Franetič
