Ob 7.30  uri smo se z osebnimi avtomobili odpeljali po avtocesti do Vogrskega in dalje mimo Kromberka do gostišča Kekec. Po označeni poti nekaj časa po asfaltu, dalje po mulatieri in stezi smo v slabi uri dosegli naš cilj Škabrijel. Stolp na vrhu nam je nudil razgled po bližnji in tudi bolj oddaljeni  okolici. Po počitku z malico in klepetu smo sestopili po krožni poti, najprej v smeri Prevale (smer Sveta Gora) in nadaljevali po kolovozu proti izhodišču. V Sežano smo prišli nekaj po trinajsti uri.

Vreme; jasno, vidljivost odlična

Posebnosti na izletu ni bilo.

Besedilo in fotografije: Edvin Furlan

[Show slideshow]

Kakor je bilo dogovorjeno smo se zbrali  ob 7.00 na stari avtobusni postaji v Sežani. Odpeljali smo se do Vitovelj, kjer sta se nam pridružili še dve udeleženki. Z avti smo se odpeljali do manjšega parkirišča na koncu vasi. Pešpot nas je vodila ob križevem potu do lepo obnovljene cerkve. Po krajšem počitku smo nadaljevali do znamenja z imenom Sveta Lucija, po legendi zavetnice slepih. Zanimivo je da je skoraj na vrhu stene vdolbina z vodo, ki nikoli ne presahne. Prav zabavno je bilo videti udeleženke izleta, ko so se vzpenjale k znamenju. (slike) Nadaljevali smo po Napoleonovi poti proti Sekulaku, med tem pa občudovali Napoleonov zid, ki je nosilec te poti. Človek pomisli toliko star, pa prav nič porušen, le kako so takrat gradili…Po približno uri in pol smo prišli do Sekulaka (razgledne točke), od koder je odličen razgled po Vipavski dolini, pogled pa na zahodu seže do Kanina in vsega kar je vmes. Nadaljevali smo v smeri Kopitnika, spotoma smo si ogledali zanimiv lesen bivak, ki je grajen prav na robu stene. Nadaljnja pot nas je vodila po robu Trnovskega gozda. V teh koncih je bilo v času druge svetovne vojne kar »živahno«, kar pričajo obeležja beri spomeniki in zgodovinski opisi. Na Kopitniku je vzletišče jadralnih padalcev, ki je pa tokrat zaradi neprimernega vzgonskega vetra samevalo. Po krajšem počitku in malici smo odšli po krožni poti na izhodišče.

V Sežano vrnili nekaj po štirinajsti uri.  

Skupne hoje je bilo dobre štiri ure, vse je potekalo po zastavljenem programu in brez posebnosti, pa še vreme smo imeli kot naročeno, skratka udeleženci navdušeni.

Besedilo in fotografije: Edvin Furlan

[Show slideshow]

V sodelovanju s PD Postojna smo peljali otroke v Tamar. Imeli smo se lepo. 

[Show slideshow]

Fotografije: Nina Intihar in Erik Guštin

Pričakala nas je lepa in ne preveč mrzla zimska nedelja. Pa še pustna je bila. Avtomobile smo parkirali takoj za odcepom Žgani, prečkali reko Rižano in se po makadamski cesti napotili proti opuščenemu kamnolomu Griža. Danes je kamnolom poligon za motoriste. Ozka neoznačena steza nas je usmerila desno proti

Ivačevcu (226 metrov). Pred vrhom smo stopili na markirano pot, ki nas je vodila vse do Hrastovelj. Poraščen vrh nam ni ponudil razgleda, zato smo nadaljevali. Skozi tišino jutranjega gozda. Do zaselka Mohoreče. Jutri se je prevesilo v dopoldan in tudi sonce se je dobro začelo pretegovati. 

A ne dovolj močno, da bi nas grelo tudi v gozdu. Po blatni gozdni poti, voda po zadnjem dežju še ni povsem odtekla, smo sestopili v Kubed. Vas je bila še spokojna, kot da v njej ni žive duše. Občudovali smo razgled proti Trstu, viaduktu Črni Kal in delu Kraškega roba. Na dvorišču ostankov srednjeveške utrdbe smo postali, se ogreli s toplim napitkom iz nahrbtnikov in prisluhnili pesmim Alojza Kocjančiča, duhovnika in pesnika, ki se je rodil v omenjeni vasi. Da počastimo kulturni praznik. V vasi pa so se k odhodu k sosedom zbirale pustne maske.

Po premisleku, ali bomo vzdržali še uro hoda do vrha Lačne in si tam privoščili malico, smo se odločili, da stisnemo zobe. Ozka pot nas je vodila po poraščenem pobočju, prečili smo s suhimi zidovi obdane parcele, občudovali borovce in drugo rastje. Pot se je blago vzpenjala, zato pretiranega napora nismo čutili in kot bi mignil smo bili pri razglednem stolpu. Vrh Lačne. Z vrha stolpa (še 12 metrov višje) se odpre čudovit razgled na celoten Kraški rob in šavrinsko Istro. Pol ure, da oddahnemo in potem sestopimo v Hrastovlje. Spust z Lačne terja malce previdnosti. Pot najprej vodi po melišču, potem pa med drevjem, kjer je nevarnost zdrsov. Previdnost je vsekakor na mestu. V dolini pod nami obdelana polja in vas z znamenito cerkvico sv. Trojice. Razvejan Kraški rob. Pod mogočnimi previsi se

stiskajo Zanigrad, Podpeč, Bezovica.

Sestopimo v dolino Hrastovskega potoka. Najprej sledimo markacijam, potem pa čez drn in strn. A brez strahu, ni bilo treba po robidi. Izognemo se asfaltirani cesti in po poljskih poteh nadaljujemo do izvira Rižane na Zvročku. Izvir je zaradi zagotavljanja pitne vode zazidan, ograjena sta tudi zajetje in cerkev Device Marije ob njem. Pohod se počasi končuje, vnema tudi popušča, zato se podvizamo proti avtomobilom. Deloma po makadamu, deloma po asfaltu in po šestih urah hoje se je prvi februarskih pohod končal.

Pohodniki pred mogočnim obzidjem cerkvice sv. Trojice v Hrastovljah.

Pod kraško vzpetino, na kateri kraljuje peterokotni stolp, danes zvonik.

S soncem obsijani in nasmejani; pod previsom kubejske utrdbe je bilo prostora dovolj.

Tekst: Irena Cunja
Fotografije: Kristijan Sedmak

Več kot dve desetletji je že odkar naše društvo organizira zimsko- novoletni vzpon na Krn. Običajno je ta prvega dne v letu, z nočnim pohodom iz doline Lepene do Doma pri Krnskih jezerih, kjer je nočitev. Največkrat je naš vodja Marjan Olenik in tudi letos je bilo tako. Drugi dan se udeleženci skušamo prebiti na vrh. Lani in še nekajkrat prej nam je to uspelo, običajno pa nam ta podvig onemogočajo neugodne vremenske razmere, prevelika snežna odeja ali pa nevarnost proženja snežnih plazov. V takih situacijah mora prevladati razum, da se za vsako ceno ne rine na vrh in s tem ogroža sebe in ostale pohodnike. Naj prevlada načelo, kdor se podaja v gore jih mora spoštovati in ceniti v vseh v situacijah, tudi takrat, ko mu je vzpon na vrh onemogočen. Imeti moramo radi tudi svoje življenje, ki nam je največji dar, da bomo gore lahko še kdaj obiskovali in jih občudovali. V hribih je pomembno tudi to, da dan preživiš s prijatelji, ki so ljubitelji narave in tebi sorodne duše. Tudi letos nas je ta lepa zasnežena krajina pod Krnom prevzela, z vso njeno mogočnostjo in tišino, tako da smo se naslednjega dne srečni in z lepimi vtisi vrnili v dolino. Z velikim veseljem se bomo vračali, če nam bo le zdravje naklonjeno in volja, da vzpon ponovimo v naslednjem letu.

Letos so z Marjanom in mano bili še Nadja Jejčič, Lojze Svetlič, Marko Segulin, Luka Mezek in Kristjan Mahnič.

                                                                                                     Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]