V soboto 12.9. smo se planinci PD Sežana podali na planinski pohod na Planjavo. Ob 6 uri je bil zbor v Sežani, nato pa smo se z avti odpeljali do Kamniške Bistrice in naprej do Jermance, od tam pa smo ob osmih začeli hoditi proti Planjavi. Najprej smo krenili po markirani poti proti Kamniškem sedlu, nato pa zavili na neoznačeno in težjo, vendar dobro sledljivo pot skozi Repov kot. Ne enem zahtevnejšem delu smo tudi nekoliko preizkusili naše plezalske sposobnosti. Pot skozi Repov kot je zelo slikovita, saj ob njej teče potoček s številnimi tolmuni, ob nekoliko večji vodnatosti lahko vidimo tudi manjše slapove.

Na vrhu planjave smo bili okoli 12.30 ure. Sledil je sestop po zahtevni zavarovani poti proti Kamniškemu sedlu. Sonce, ki nas je grelo na vrhu Planjave se je do Kamniškega sedla skrilo, zamenjal pa ga je precej močen veter. Po okrepčilu je sledil le še sestop proti Jarmanci in vožnja domov. V Sežano smo prišli malo po 8. uri zvečer.

Skupaj smo hodili slabih 8 ur, premagali pa smo okrog 1500 m vzpona ter prav toliko sestopa.

[Show slideshow]

Matej Trobec

Ob osmih smo se z osebnimi avtomobili odpeljali čez Vrhe mimo Podnanosa do lovske koče na Nanosu. Od tam smo nadaljevali peš nekaj časa po makadamski poti, nekaj po stezi proti zavetišču pri Abramu. Pri dveh krajših postankih na poti so bili udeležencem predstavljeni okoliški vrhovi in zanimivosti. K Abramu smo prišli nekaj pred enajsto uro, na kar je sledil daljši počitek z malico, ter obvezno fotografiranje z medvedom. Vračali smo se po vezni poti, ki povezuje Sanabor z Plešo. Kakor je bilo planirano smo se v Sežano vrnili okrog štirinajste ure.

Skupne hoje je bilo 2 ur 50 minut, vse je potekalo po zastavljenem programu in brez posebnosti, pa še vreme smo imeli kot naročeno, skratka udeleženci navdušeni.

Edvin Furlan

[Show slideshow]

Prelep dan, z nekoliko previsoko temperaturo nam je omogočil, da smo si lahko preteklo soboto ogledali dediščino nesmiselne vojne, ki je potekala od maja 1915 leta pa do oktobra 1917. Italijani, ki so bili na strani antante ali »srčne zveze« držav Francije,Velike Britanije in Rusije, so napovedali vojno Avstro-Ogrski, državam centralnih sil, ker so jo vodili apetiti po našem, slovenskem ozemlju, saj so ji države antante obljubile več našega ozemlja.

Planino Goričico so Italijani osvajali kar celo leto, s počasnim prodiranjem navzgor iz smeri Bovca in Plužne, do samega vrha Čukle, ki so ga zavzeli 10. maja 1916 leta. Od tu so izvajali nadaljne naskoke na Rombon, vse do oktobra 1917 leta in 12. soške bitke, ko so se morali poraženi umikati pred močnejšo avstrijsko-nemško vojsko, ki je prodirala od Rombona navzdol in celotno italijansko fronto potisnila vse do reke Piave.

Planinci smo se počasi vzpenjali navzgor proti vrhu Čukle in doživeli ves ta svet z ostanki mulatjer, porušenih zidov nekdanjih objektov, z jarki in vkopi, skalnimi trdnjavami z izklesanimi kavernami in bunkerji, ki so vojski služili za napade in tudi za preživetje v gorah. Soška fronta, ki je potekala v gorskem svetu je bila za tedanje razmere kruta in je terjala ogromno življenj. Dobra stran celotne soške fronte je bila le v tem, da se je preprečevalo italijansko prodiranje dalje v notranjost slovenskega ozemlja in zato potencialno manjše razkosanje tega ob koncu vojne.

Na vrhu je bil prekrasen razgled na Bovško kotlino ter na bližnje in bolj oddaljene vrhove naših Julijcev. Sledila je skupinska fotografija pri piramidi, ki so jo zgradili v spomin na zavzetje Čukle, ogled vklesane vojaške trdnjave pod Čuklo in počasen sestop v dolino. Imeli smo še čas, da smo se odpeljali na ogled trdnjave Kluže, od koder bo morda sledil drugo leto vzpon sežanskih planincev na Rombon, ki je bil pomembna strateška točka avstro-ogrske vojske.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V soboto, dne 26.09.2015 ob 7.00 smo se dobili v Sežani in napolnili prvi avtomobil, kasneje med potjo pa pobrali še ostale člane našega potepanja v neznano. Ob 8.20 smo se podali iz Solkana po »severni« markirani poti na Sabotin. Med potjo smo si ogledali znameniti solkanski most in kaverne. V kočo smo prispeli ob 10.40 in si privoščili čaj. Prejeli smo zemljevid okolice, predstavili pa so nam tudi zgodovino tamkajšnjih krajev. Ob 12.30 smo se podali proti vrhu Sabotina in se nato spustili po »južni« poti do Solkana. Ob 14.30 smo opravili evalvacijo in se odpravili proti domu. Ob 16.30 smo bili v Sežani, kjer se je tura uradno zaključila.

Erik Guštin

[Show slideshow]

Sežanski planinci niso pozabili na letošnje praznovanje 120. obletnice postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu, ki je potekalo v petek, 7. avgusta. Na vrh slovenskega očaka sta jih iz Primorske strani vodila planinska vodnika, Mirjam in Marjan. Iz doline Zadnjice so se iz Zadnjiškega dola najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih, nato čez Hribarice na vrh Kanjavca, kar je za prvi dan predstavljalo 1919 m vzpona. Nočili so v Koči na Doliču in se naslednji dan čez Triglavsko škrbino podali na vrh. Pri Aljaževem stolpu so novinko Marijo krstili v Mico ter ponosno sestopili v dolino po mulatjeri, mimo Koče na Doliču, po slovenski planinski poti, ki se serpentinasto spušča mimo Korit v dolino Zadnjice. Na cilju jih je s penino presenetila udeleženka Majda Brdnik, ki je z Marjanom prvič doživela krst na Triglavu pred štiridesetimi leti.

Mirjam Frankovič Franetič

V soboto in nedeljo, 4. in 5. julija smo se planinci PD Sežana podali na 2-dnevni pohod na Črno prst, Rodico in Vogel. V soboto ob 13 uri smo iz Sežane z avti krenili proti Bohinjski Bistrici, kjer se je ob 15 uri začel pohod. Kljub temu, da pot večinoma vodi po senci, pa je vročina močno pritiskala zato so bili potrebni pogostejši postanki pa tudi tempo je bil nekoliko počasnejši. Do Črne prsti smo potrebovali skoraj 5 ur. Se je pa zato toliko bolj prileglo pivo na vrhu in seveda večerja.

Naslednje jutro je sledilo vstajanje ob 5.30, saj nas je čakala dolga pot pa tudi vremenska napoved je napovedovala sonce in vročino. Tako smo začeli hoditi nekaj po 6. uro, do najvišje točke našega pohoda, 1966m visoke Rodice pa smo prispeli po 3 urah hoje. Po malici smo nadaljevali proti dobrih 40m nižjemu Voglu, vendar je pot do tja vse prej kot ravna. Sledil je še sestop proti planini Zadnji vogel ter po ne najlepši poti skozi Žagarjev greben do Ukanca. Tam smo imeli še ravno dovolj časa, da smo prepotene noge namočili v Bohinjsko jezero, potem pa nas je lokalni avtobus odpeljal bo Bohinjske Bistrice, od koder je sledila samo še vožnja do Sežane.

V dobrih 14 urah hoje smo prehodili 26km ter opravili 2200m vzponov in prav toliko spustov.

Matej Trobec

[Show slideshow]

V teh vročih julijskih dneh, se je iz prelaza na Vršiču podala skupina sežanskih planincev na Malo Mojstrovko, naslednji dan pa še na Prisojnik. Upali so, da bo v visokogorju temperatura prijetnejša, toda tudi na vrhovih se ni bilo mogoče hladiti. Doživeli pa so lepe razglede na okoliške vršace ter spoznavali bujno rast planinskega in travniškega cvetja.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Letos je že devetič preživelo 30 odraslih planincev PD Sežana na petdnevnem poletnem planinarjenju, pod vodstvom planinskih vodnikov Bogdana in Irene. Nastanjeni smo bili v CŠOD TRILOBIT v Javorniškem Rovtu od 12. – 16. julija 2015.

In kaj smo delali. Naše najvažnejše delo je bilo povezano z našo prečudovito naravo, tako da smo se vsak dan podali na izlet na bližnje vrhove.

Prvi dan smo ob poti proti Javorniškemu Rovtu, se najprej ustavili v Brezju pri Tržiču in se povzpeli na Dobrčo 1634m.

Drugi dan smo iz Koroške bele povzpeli najprej na zgodovinsko gradišče Ajdno in nadaljevali pot do Valvazorjevega doma. Od tu se je večja skupina vrnila po isti poti nazaj v dolino, druga manjša pa se je povzpela proti Potoški planini in planini Stamare in se od tu spustila v Trilobit.

Tretji dan smo se zapeljali do križišča poti Križovec in se od tu povzpeli mimo planine Pusti rovt do sedla Suho, kjer smo se zopet razdelili v dve skupini. Bolj sposobni so se povzpeli po grebenu Male Golice in Krvavke na Veliko Golico 1835m, druga skupina pa se je najprej povzpela k Koči na Golici in od tu na sam vrh. Po isti poti smo se vrnili spet na izhodišče.

Četrti dan smo se vsi povzpeli iz Trilobita ob potoku veliki Javornik mimo njegovega izvira na sedlo Medvedjak 1698m. Manjša skupina se je podala še na vrh Vajnež 2099m, večja skupina pa je obiskala še Belsko planino in se od tam spustila v Trilobit.

Zadnji pet dan pa smo se ob povratku obiskali še sotesko Vintgar reke Radovne.

Ves čas nas je spremljalo tudi sončno vreme, tako da smo uživali v prekrasnih razgledih na naše bližnjo in daljno okolico, občudovali prečudovito naravo poraslo s gorskim cvetjem, uživali v bukovih in smrekovih gozdovih v katerih smo nabirali gozdne sadeže.

V prostem času pa smo si močili noge v akumulacijskem jezeru, s temperaturo 8-9 stopinj Celzija. Zjutraj smo telovadili, se sprehajali po bližnji okolici, prepevali ob spremljavi harmonike, si ogledali diase iz dosedanjih poletnih planinarjenjih in seveda zadnji večer preživeli ob petju pri tabornem ognju.

V domu Trilobit so nas zelo lepo sprejeli, kjer sta nas kuharja razvajala z okusno in bogato hrano.

Planinski vodnik

Rojc Bogdan

[Show slideshow]

Vsako leto se, ob nekdanjem praznovanju dneva mladosti, srečajo mladi in manj mladi planinci na Vremščici.

Zamisel o tem srečanju je nastala v takratnem Meddruštvenem odboru planinskih društev Primorske, s tem da bi se lokacije srečanj spreminjale in potekale enkrat na Vremščici, drugič na Slavniku, pa na Snežniku, vendar se ta zamisel v praksi ni obnesla. Srečanje se je v organizaciji Planinskega društva Sežana začelo na Vremščici in tako poteka že štirideset let, nam je povedala Jožica Milavec, ena izmed zvestih članic PD Sežana. V društvu je delovala in deluje vse od njegove ustanovitve, to se pravi več kot 60 let. Bila je večletna predsednica, vodila je knjigovodstvo, bila in je članica v Upravnem odboru društva ter v ostalih odborih. Njeno ustvarjalno delo je na letošnji spominski priponki tudi risbica mladih planincev na Vremščici.

Že od vsega začetka so bila srečanja mladih planincev na Vremščici zelo množična. Udeleževali so se jih člani in ljubitelji planinstva iz društev, ki pripadajo Meddruštvenemu odboru primorsko–notranjskih planinskih društev in vseh okoliških šol, pridružili so se jim najmlajši iz vrtca in tako je ostalo še danes. Na srečanju poteka krajši kulturni program, v katerem sodelujejo predšolski otroci iz vrtca v Sežani ter osnovnošolski otroci pod vodstvom mentorjev planinskih skupin. Na letošnjem okroglem jubileju, ki je potekalo v nedeljo, 24. maja, pa so se jim pridružili še odrasli planinci. Prireditev je popestrila pevska skupina Obalnega planinskega društva Koper.

Pohodnike je najprej v imenu Planinskega društva Sežana pozdravila predsednica društva, Vanda Femc, nato načelnica Mladinskega odseka društva, Erika Može, ki je program tudi vodila. Prisrčen je bil še pozdrav Maruške Lenarčič, predsednice Meddruštvenega odbora Primorsko-Notranjskih planinskih društev. Sledile so zabavne in štafetne igre, ki jih je vodila Ingrid Može. Z vrha Vremščice je bil pogled v dolino in na okoliške vrhove čist in jasen, bujno travniško cvetje z narcisami in potonikami pa je kot nalašč poskrbelo, da je bil dogodek na Vremščici še bolj prijazen in prazničen.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

1 2 ... 4 ►

V petek, 29. 5. 2015, smo imeli srečanje z Jamarskim društvom Sežana. Ogledali smo si jamo Vilenica, potem pa sta v okviru uradnega dela spregovorila predsednika obeh društev. Najprej nas je predsednik jamarskega društva Jordan Guštin seznanil z delovanjem in organiziranostjo sežanskih jamarjev, nato pa je predsednica Planinskega društva Sežana Vanda Femc predstavila delovanje in sestavo PD Sežana. Večer smo zaključili z dobro debato in družbo.

Na še mnogo takih srečanj!
Erik Guštin

[Show slideshow]