Prelep dan, z nekoliko previsoko temperaturo nam je omogočil, da smo si lahko preteklo soboto ogledali dediščino nesmiselne vojne, ki je potekala od maja 1915 leta pa do oktobra 1917. Italijani, ki so bili na strani antante ali »srčne zveze« držav Francije,Velike Britanije in Rusije, so napovedali vojno Avstro-Ogrski, državam centralnih sil, ker so jo vodili apetiti po našem, slovenskem ozemlju, saj so ji države antante obljubile več našega ozemlja.
Planino Goričico so Italijani osvajali kar celo leto, s počasnim prodiranjem navzgor iz smeri Bovca in Plužne, do samega vrha Čukle, ki so ga zavzeli 10. maja 1916 leta. Od tu so izvajali nadaljne naskoke na Rombon, vse do oktobra 1917 leta in 12. soške bitke, ko so se morali poraženi umikati pred močnejšo avstrijsko-nemško vojsko, ki je prodirala od Rombona navzdol in celotno italijansko fronto potisnila vse do reke Piave.
Planinci smo se počasi vzpenjali navzgor proti vrhu Čukle in doživeli ves ta svet z ostanki mulatjer, porušenih zidov nekdanjih objektov, z jarki in vkopi, skalnimi trdnjavami z izklesanimi kavernami in bunkerji, ki so vojski služili za napade in tudi za preživetje v gorah. Soška fronta, ki je potekala v gorskem svetu je bila za tedanje razmere kruta in je terjala ogromno življenj. Dobra stran celotne soške fronte je bila le v tem, da se je preprečevalo italijansko prodiranje dalje v notranjost slovenskega ozemlja in zato potencialno manjše razkosanje tega ob koncu vojne.
Na vrhu je bil prekrasen razgled na Bovško kotlino ter na bližnje in bolj oddaljene vrhove naših Julijcev. Sledila je skupinska fotografija pri piramidi, ki so jo zgradili v spomin na zavzetje Čukle, ogled vklesane vojaške trdnjave pod Čuklo in počasen sestop v dolino. Imeli smo še čas, da smo se odpeljali na ogled trdnjave Kluže, od koder bo morda sledil drugo leto vzpon sežanskih planincev na Rombon, ki je bil pomembna strateška točka avstro-ogrske vojske.
Mirjam Frankovič Franetič
