| Prvotno sem razpisala turo za dva dni, vendar so prijavljeni planinci izrazili željo, da bi opravili samo podvig na Razor, poleg tega so bile za naslednji dan napovedane popoldanske nevihte. Odločila sem se, da opravimo samo enodnevno turo. Za vožnjo smo izbrali pot po dolini Soče ter parkirali en avtomobil v dolini Zadnjice, ki nam je služil ob povratku za prevoz voznikov po svoje avtomobile na Vršič. Na prelazu nas je jutro pozdravilo z vetrom in dokaj nizkimi temperaturami tako, da se je bilo potrebno hitro ogreti in podati na dolgo pot. Ogreli smo se s krajšim vzponom s pogledom na Ajdovsko deklico, ki žalostno zre iz ostenja veličastnega Prisojnika in čaka na odrešitelja. Ob spuščanju po Južni poti v smeri našega cilja nas je tudi ogrelo sonce, ki je vzhajalo izza Razorja. Pod nami je bil lep pogled v dolino Mlinaric, na naši levi strani pa na ostenje Prisojnika, vse tja do zadnjega okna, skozi katero sem nedavno pokukala v družbi z Mirko in Tomažem. Med hojo smo opazili, da so markacisti pot obnovili z novimi markacijami, klini in tudi požagali odvečno ruševje. Pred daljšim vzpenjanjem smo pomalicali, opazovali gamse na paši ter zagrizli v skalovje, ki je bilo na nevarnejših odsekih zavarovano s klini in jeklenicami vse do sedla Planja, kjer je sledil najzahtevnejši del poti proti vrhu, ki nas je pričakal v megli. Razveselil nas je Marko z dobro kavo, ki jo je skuhal na samem vrhu in nas tako pogrel. Sledil je sestop do Pogačnikovega doma, kje smo se oddahnili ter podvig na Razor zaključili s sestopanjem v dolino Zadnjice ter vožnjo proti domu. Družba planincev je bila kljub naporu zadovoljna in izrazila pohvalo društvu za izpeljano turo.
Mirjam Frankovič Franetič
|
