Nič kaj obetavna vremenska napoved nam ni preprečila obiska v Julijce. V dokaj neprijetni vlagi in sopari se nas je enajst članov pogumno vzpenjalo navzgor pod ostenja vrhov, katere smo želeli prečiti in osvojiti. Malo pred odcepom za Vrbanove špice nas je iz daljave presenetilo grmenje, nekajkrat se je zabliskalo nad Karavankami in to je bilo opozorilo, da se izognemo grebenov. Padla je modra odločitev, da pot nadaljujemo naravnost navzgor do Doma Valentina Staniča in opustimo prečenje grebena Vrbanovih špic. Pod ostenjem Rjavine smo na melišču opazili gamse, tu pa tam so nam pot krasile zvončnice, planinski maki in raznovrstni kamnokreči. Pri Debelem kamnu smo naredili prvo skupno fotografijo, nakar so v nadaljevanju sledile še ostale. Ves čas smo bili dobre volje, zaradi humorja in vicev, s katerimi nas je med potjo zabaval Davorin, pa še kdo izmed pohodnikov, pa tudi zaradi vremena, ker se je nevihta prusmerila in nam prizanesla tako, da smo v popoldanskem času izpeljali zelo zahtevno turo na Rjavino. Na njen vrh se je z nami podal tudi mladi pomočnik oskrbnika v Staničevem domu, Lovro, prijeten dijak iz Jesenic, ki v poletnih mesecih rad pomaga v planinskem domu. Hladile so nas meglice, tu pa tam se je pokazalo sonce, na grebenu, nekoliko bolj oddaljen od nas pa je kraljeval kozorog. Tudi lepih razgledov smo bili deležni, na Triglav, ki se je tu pa tam prikazal iz megle, pa na dolino Krme in na vršace nad njo. Verjetno prav zaradi nestanovitnega vremena ostalih pohodnikov, ki bi prenočevali v domu ni bilo. Poleg nas je bila samo še družina iz Italije in dve mladenki iz Ljubljane. Ponoči in zjutraj pa je le padlo nekaj dežja. Deževati je prenehalo po 8.uri tako, da smo opravili še krajši zpon do Vrbanove špice nad Staničevim domom ter nadaljevali s previdnim sestopanjem v dolino. Paziti smo morali na vsak korak, skale so bile mokre in spolzke. Za nami je bil srečen podvig v Julijce, ki se je nadaljeval z dobro voljo tudi v dolini.