Pohod smo izpeljali dan kasneje, v nedeljo, ko je bilo za obisk v gorah napovedano lepše vreme. Z dvemi avtomobili smo se odpeljali do Kneških Raven, kjer se je pričelo brezpotje v smeri proti Žabiškem Kuku. Pot nas je malo prevarala, tako, da smo kar nekaj časa vandrali po gozdni stezici, ki se je končala v nekem žlebu, nakar smo se lep čas dvigali navzgor, da smo našli pravo stezo. Dobro, da sta bila na pravkar nadelani vlaki domačina, ki sta nam pokazala pravo smer, nato pa smo na poti srečali še mladega Čeha, ki je prenočil v koči in bil namenjen na Črno prst. Od odcepa proti našemu prvemu vrhu so nas, najprej po travniku strmo v klanec usmerjali leseni količki, v gozdu pa steza označena z rdečimi črtami. Vse do tja nas je hladila senčka, iz gozda pa je sledila” prava kalvarija”, žgoče sonce s strmim vzpenjanjem vse do miniaturnega Aljaževega stolpa, ker smo se oddahnili, se okrepčali ter se nasmejali na račun prehojenih “stranpoteh”. Na vrhu Žabiškega Kuka smo slišali zvoke harmonike, ki so prihajali iz koče na Planini Razor. Tam se je odvijalo srečanje planincev, zato je bilo potrebno pohiteti in nadaljevati pot proti Voglu. Po grebenu je zapihal dokaj hladen veter, ki nas je spremljal vse do vrha, kjer smo razrtegnili zastavo Planinske zveze Slovenije ter poster Parade učenja, Dan učečih se skupnosti ob Tednu vseživljenskega učenja, ob Evropskem letu mladih ter ob 30- letnici Andragoškega centra Slovenije. Učenje, ki naj nas spremlja vse do smrti. Pri sestopu do Koče na Planini Razor je vsak korak nižje bolj in bolj grelo tako, da smo pri koči z velikim veseljem prisedli k paru iz Nemčije, ki sta opravljata treking od Stuttgarta do Trsta. Žal se je planinska veselica zaključila še pred našim prihodom, mi pa smo se vseeno zabavali z vici, ki sta jih povedala Lojze in Davorin, se odžejali z “Zlatorogom”, ki pa je s sestopanjem do Kneških Raven hitro izhlapel. Za zaključek je bil še krajši postanek v Kanalu, kjer so se nekateri pogumneži hladili v mrzli Soči. Čez mesec dni naj bi bili tam tradicionalni Skoki iz mostu. Navzgor pa še lep pogled proti Tolminskim goram, manj lep pogled pa se je pred nami odvijal z gašenjem požara med Renškim vrhom in Temnico, kjer je preletaval helikopter in kjer se je s požarom bojevalo več kot sto gasilcev. Dim smo opazili tudi iz naših današnjih podvigov in vsi gasilcem zaželeli, da bi požar čimprej pogasili. MFF