Vremenska napoved je bila za sobotno turo na Tolminski Migovec in na Tolminski Kuk ugodna in veselili smo se, da nam bo tokrat vreme naklonjeno. Na pohod se je prijavilo petnajst udeležencev starih od 13 do 80 let, presenetljivo velika medgeneracijska skupina ljudi, s ciljem spoznati in osvojiti ta dva vrhova. Nekateri med njimi so ju že prehodili, za večino pa je bilo to prvič. Malo po sedmi uri zjutraj smo se začeli iz Tolminskih Raven vzpenjati po poti skozi bukov gozd na planino Kal. Med potjo smo srečali domačina v lovski opremi, ki je iskal svoja lovska psa, katera sta mu pred dnevi pobegnila od doma. V kratkem času sta mu drugič pobegnila. S seboj je imel puško in povedal nam je, da ju bo moral najverjetneje ustreliti. Predlagala sem mu naj to ne stori, saj se bosta prav gotovo vrnila in naj takrat poskrbi, da se to več ne zgodi. Pot je nadaljeval v drugo smer in nas dohitel na planini Kal, tokrat brez puške. Ustavili smo se pred planšarsko kočo in še malo z njim pokramljali. Psa, ki ga je dobil pred kratkim bo oddal, starega pa bo obdržal. Pomirjeno sem nadaljevala pot v v smeri proti Migovcu. Skupina pohodnikov je bila zelo homogena, vsi so bili dobro kondicijsko pripravljeni tako, da ni bilo potrebe po daljših postankih. Na čelu kolone je bil Marko, pripravnik za vodnika, ki je zelo dobro prilagajal tempo hoje, opazoval pohodnike in jih opozarjal na morebitne nevarnosti. Proti vrhu se je bilo potrebno prebijati skozi gosto poraslo ruševje, kmalu za tem pa se je odprl neporaščen svet s pogledom na vrh Migovca. Lep razgled smo imeli na Tolminski Kuk in na greben vse do Vrha nad Škrbino, ki smo jo obiskali v lanskem juniju. Tu pa tam so vrhove prekrile meglice in temni oblaki, zazeblo nas je zato smo hitro naredili še eno gasilsko, popili kavo, ki jo je skuhal Marko in nadaljevali pot proti Tolminskemu Kuku. Med hojo smo v skalovju pod Podrto goro zagledali trop gamsov, ki sta jih preganjala pobegla lovska psa. Prav gotovo se bosta utrudila in se vrnila k gospodarju. Kar hitro in brez večjih muk smo se povzpeli na vrh ter občudovali prelepe Julijce. Pod nami je bilo videti Kočo na Komni, naprej od nje pa greben nad dolino Triglavskih jezer, ki smo ga pred kratkim prehodili. Z višine se človeku zdi, da so razdalje med vrhovi velike in težko premagljive. Vse se da premagati, če je volja, dobra kondicija in ugodno vreme. Čakal nas je sestop po grebenu navzdol v smeri pod Podrto goro in Vrhom nad Škrbino. Po stezi je bilo precej grušča in kamenja in zato je bilo potrebno paziti na varen korak. S počasnejšim tempom smo prišli do Koče na Planini Razor. Povprašali smo po siru iz bližnje sirarne, a so krave pred tednom dni odgnali nižje v dolino. Privoščili smo si štruklje, v Tolminskih Ravnah pa sir, ki so ga prodajali že pakiranega. Na klopi pred domačijo pa je petelin vztrajno zobal zrnje iz gospodinjine dlani. Ta prizor sem morala poslikati tako kot tudi druge posnetke iz prelepih gora in gorske narave, kjer se že zaznava, da se poletje počasi poslavlja. Sledila je še vožnja proti domu, najprej navzdol po ozki cesti, kjer se komaj srečata dva avtomobila. Imeli smo srečo, da ga ni bilo nasproti. Vsak po svoje je doživel ta prelepi dan in mislim, da bo vsem ostal v lepem spominu.
Mirjam Frankovič Franetič