Vremenska napoved ni bila preveč obetavna, kljub temu se nas je zbralo šest planincev, željnih opraviti turi na Tolsti vrh in Storžič. Z avtomobili smo se odpeljali dokaj visoko, do Doma na Storžiču, ki je bil na naše presenečenje odprt. Pred nekaj dnevi sem po telefonu govorila s predstavnikom Planinskega društva Tržič, ki je povedal, da ne morejo dobiti osebje za oskrbovanje doma. Do tega dne je bil dom še zaprt, zato sem spanje rezervirala v Koči na Kriški gori in temu tudi prilagodila turi. Privoščili smo si jutranjo kavo ter od Doma krenili navkreber, po smrekovem gozdu do planine Mala Poljana. Hodili smo eno uro ter na planini uzrli zavetišče- planšarsko kočo, ki je v lasti pašne skupnosti Goriče. V bližini se je pasla kravja družinica z mladimi telički, ki so nas z zanimanjem opazovali. Mimo njih smo krenili proti zahodu, skozi bukov gozd v strmejše pobočje, ter po skalnati poti do gozdne meje in naprej po travnatem robu do Tolstega vrha, od koder je bil prelep razgled na greben Košute, v daljavi pa na mogočne Julijske Alpe z našim najvišjim vrhom. Udeležencem sem na kratko predstavila zgodovino Tržiča ter njegov turistični razvoj, ki je porasel po propadu industrije in tovarne čevljev Peko. Pot smo nadaljevali do Koče na Kriški gori, kjer so nekateri pohodniki počivali na počivalnikih ter se predajali bolj skopim sončnim žarkom. Tu pa tam so temnejši oblaki prekrili sonce, dežja pa kljub napovedi ni bilo. Tudi mi smo preizkusili ležalnike ter v prijetnem klepetu preživeli popoldan in večer na zelo obljudeni gori, saj vodijo do nje poti iz več smeri.
Dokaj zgodaj smo se v hladnem jutru podali po grebenu Kriške gore, proti vzhodu, v smeri včerajšnjega prihoda do Male Poljane, od koder smo se začeli strmo vzpenjati proti Storžiču. Na križišču poti, kjer nas je usmerjal kažipot na Lažjo pot proti Storžiču ali pa na težjo pot čez Psico, smo se odločili, da izberemo slednjo. Vremenski pogoji so bili za hojo zelo ugodni, saj nas sonce ni žgalo. Tu pa tam nas je ogrelo s toplimi žarki, ob postanku pa si je bilo potrebno obleči dolge rokave. Vrhovi Psice so bili kar zahtevni saj smo se morali večkrat vzpenjati in sestopati po njenem dokaj ošiljenem ostenju. Malo pred dvanajsto uro smo osvojili vrh Storžica, kjer smo naredili skupno fotografijo pod križem, ki so ga postavili na samem vrhu. Srečali smo kar nekaj pohodnikov in tudi tekačev, ki so z lahkoto pritekli na vrh. Sestop čez Škarjev rob do Doma pod Storžičem je trajal dve uri. Ob prihodu k avtomobilom je začelo narahlo rositi, le za kratek čas, nakar je posijalo sonce ter hitro posušil klopi pred Domom. Borovničev zavitek nas je po današnji zahtevni turi hitro okrepil.
Mirjam Frankovič Franetič
