Vsakoletni pohod na Triglav, ki je v našem društvu že tradicionalen, poteka prvi vikend v avgustu. Letos je to bilo 5. in 6. avgusta, za vzpon pa smo izbrali zahtevnejšo pot in sicer iz doline Vrat na Luknjo, od tu pa po Bambergovi poti čez Plemenice in Triglavsko škrbino na vrh. V enem dnevu smo z devetimi udeleženci opravili nekaj čez 1800 nadmorske višine. Na vrhu smo bili ob 16. uri, v najbolj ugodnem času, ko ni bilo več tako velike gneče, zato je bil tudi sestop do Doma na Kredarici bolj varen. Od tu smo prečili še greben Rži in se namestili v Domu Valentina Staniča, kjer smo se okrepčali s toplim obrokom in se spočili po zelo naporni turi, ki jo je v dopoldanskem času spremljala še visoka temperatura.
In kako je bilo na poti?
Iz doline po Bukovlju senca, nato nad nami policijski helikopter, ki je iz zraka spustil dva reševalca, ki sta se spustila do nekoga, ki je potreboval pomoč pod steno ob melišču pod Luknjo. Počitek na Luknji, malica ter vstop v steno s čeladami in z opremo za samovarovanje. Vodstvo je prevzel Erik, da nas je lahko fotografiral v najrazličnejših položajih vzpenjanja. Tu pa tam so rožice premamile Dragico, ki ji ni bilo težko potegniti aparat in jih poslikati. Edi pa je poskrbel, da smo bili fotografirani še z zadnje strani. Nekajkrat smo se oddahnili, se odžejali, vmes je bilo tudi nekaj krčenja mišic, smo pa na vse te neprijetnosti pozabili, ko smo pred nami zagledali trop mladih kozličkov, ki smo jih z našo prisotnostjo nekoliko preplašili, da so se od nas le nekoliko oddaljili, ne pa zbežali. Zakaj vendarle, saj so oni tu doma, mi pa vsiljivci, ki rinemo po njihovih stenah! Sledila je skupna fotka s pogledom na mogočno sfingo, nato pa hlajenje na še zadnji zaplati snega, kjer smo si natočili vodo, ki nam je začela že močno primanjkovati. Dokler je voda v nahrbtniku, je tudi večja možnost, da ne dehidriramo. Pred zadnjim vstopom v ostenje proti Triglavski škrbini sem vodenje predala Bogdanu, našemu vodniku, ki me je pred leti največkrat vodil na Triglav. To si tudi zasluži, saj je pred dnevi dopolnil častitljivih 70. Let! Čestitke Bogdanu! Počasi, počasi in premagali smo še zadnji vzpon. Na vrhu pa meglice in fotografiranje, pa prijazni Tomaž, ki že deseto leto prinaša pijačo v nahrbtniku, fant, ki je dobre volje in vedno pripravljen fotografirati skupine. Sestop do Doma na Kredarici sem predala Ireni, naši tretji vodnici, da kdo od vodnikov ne bi bil »prikrajšan« za vodenje, saj nas je bilo skoraj polovica vodnikov. Na Kredarici je bila sveta maša že mimo, po krajšem postanku pa nadaljevanje čez greben Rži do Staničevega doma, kjer smo se do sitega najedli in spočili. Drugi dan pa okolica v megli, napovedan dež in po posvetu je padla odločitev, da bo Cmir počakal do prihodnih podvigov. Srečali smo tudi ministrico za okolje in prostor, Ireno Majcen, ki je s sinom sestopila po Tominškovi poti, mi pa v dolino čez Prag. Osvežitev pri Bistrici, postanek pri Aljaževem domu v Vratih in ogled slapu Peričnik, nekateri pod njegovim tušem, nekateri pa ob pijači v dolini in namakanjem nog v Bistrici. V Vrhniki pri Flamingu pa zaslužene pice, kjer si je Erik privoščil« veliko mehiško«, da si bo tako lažje pridobil moči za delo z računalnikom. Obljubil je, da nam še danes pošlje fotografije in statistiko ture. Vsem nam je bilo v veliko veselje, da smo tudi letos uspešno opravili podvig na našega najvišjega vršaca.
Vodja pohoda: Mirjam Frankovič Franetič
Fotografije: Erik Guštin, Edi Fabjan, Dragica Pirc
