Iz parkirišča smo se odpeljali do izvira Hublja. Po več dnevnem deževju je bil Hubelj veličasten, saj je bogato voda pritekala iz različnih izvirov. Kmalu po izviru se začne pot vzpenjati najprej skozi gozd proti Otliškemu oknu. Med potjo je več zanimivih točk in razgledov, ki so proti vrhu vedno bolj razgledni. Ustavili smo se najprej pri malem oknu, od koder je lep razgled na Ajdovščino. Med potjo smo občudovali spomladansko cvetje. Na drugi razgledni točki se nam je odprl pogled  na Čaven. Kmalu smo se povzpeli do votline kjer za božič pripravijo jaslice. Kmalu smo na vrhu, kjer nas smerokazi vodijo na različne kraje Angelske gore. Prispeli smo do table, ki nam opisuje kako so Votličani prišli do svojega okna in zakaj Dolčani ne vidijo na morje. Mi smo si šli najprej pogledati kamnito spiralo in piramido. Tu je bilo po travniku polno jagod s katerimi smo se posladkali. Od tu pa smo se podali do Otliškega okna. Od tu je zelo lep pogled na Ajdovščino in na kraško pokrajino vse do morja. Pot smo še malo nadaljevali po robu med pašniki na vrh Navrše. Od tu smo imeli čudovit pogled na Sinji vrh in na celotno Vipavsko dolino in daleč tja do morja. Tu smo po malicali in se potem vračali po isti poti proti Hublju. Ves čas smo imeli lepo sončno vreme, malo je tudi pihljalo. Skupne hoje je bilo 3 ure.

Bogdan Rojc

[Show slideshow]

JULIJSKI  PODVIG NA MONTAŽ

Zaradi opravičenih razlogov odpovedi vodnice Irene Cunja, sem morala za pohod na Montaž poiskati drugega vodnika pomočnika. Rade volje mi je na pomoč priskočil vodnik iz sosednjega hrpeljskega Planinskega društva Slavnik, Boris Cergol. Zbralo se nas je 16 planincev, z željo podati se na greben Montaževe skupine zahodnih Julijcev z osvojitvijo Poliškega špika( 2753 m) – Montaža. Ta se nahaja na italijanski strani in je za Triglavom drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah.  Preostale poti na Montaž, troje jih je, ki po njih še lahko sežejo vrhunsko usposobljeni gorniki, segajo na vrh s severa in zahoda. Najdaljša in najbolj veličastna je pot iz Dunje, ki pa velja bolj za plezalno pustolovščino kot za hojo za skromnimi znamenji, zelo zahtevna je odlično zavarovana (nekoč po italijanskih lovcih imenovana) pot Amalije (Via Amalia), najtežja pa je prav gotovo Kugyjeva pot prek osrednjega dela Montaževe severne stene (Via Diretta Kugy), ki vsakomur, ko jo seveda zmore, pomeni enega najžlahtnejših vstopov v skrivnosti divjih Montaževih ostenij.

Naša skupina pa je za izhodišče poti izbrala planino Pecol ( 1502 m), mimo koče Brazza do sedla Forca de Disteis, se podala v južno ostenje Montaža in po Pipanovi lestvi na vrh. Na zvonček sreče, ki je postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju,  smo pozvonili malo po 12. uri. Ugibali smo kaj se je zgodilo odlomljenemu križu, položenemu na samem vrhu, morda je vanj udarila strela ali pa ga je načel zob časa. Vedeli smo le, da križ čaka na prostovoljce, ki ga bodo ponovno dvignili in utrdili ter ga tako vsem verujočim in neverujočim pohodnikom postavili za srečen podvig na vrh. Pri sestopu smo v ostenju Hudih polic opazovali helikoptersko vajo gorskih reševalcev.

Podvig smo srečno izpeljali. Vse se je izteklo brez težav, zahvalili smo se zvončku sreče in lastnim sposobnostim, da smo osvojili vrh. V veselje vsem udeležencem smo imeli prekrasen sončen dan, ki smo ga vsi estetsko doživljali z ostenjem mogočnega Montaža,  lepimi razgledi, z raznobarvnim planinskim cvetjem na planini Pecol, s piskajočimi glasovi plašnih svizcev ter veličastnih kozorogov, ki tu domujejo. To je nekaj najlepšega, estetsko doživetega v gorah, kar ti odpre dušo in srce. Gore je doživljal tudi Julius Kugy, pravnik, humanist, raziskovalec, botanik, predvsem pa »poet gora«.  Globoko me navdihuje njegov zapis o sebi, v uvodu knjige» Pet stoletij Triglava«, da je » mož, ki stoji visoko nad vsakim nacionalizmom, čigar obzorje se ne neha tam, kjer leže meje njegovega jezika«. Četudi se je smatral za Nemca je izredno spoštoval ljudi druge narodnosti. Veliko prijateljev je imel med Slovenci in Italijani. Neizmerno rad je zahajal v Trento, med trentarske vodnike,  ki so ga vodili po gorah.  Te je srčno rad obiskoval, jih raziskoval, saj so mu poleg estetska doživljanja nudile tudi notranji mir. Planinska zveza Slovenije mu je postavila bronasti spomenik v Trenti, na cesti za Vršič. Kugyja, ki zre proti Jalovcu je upodobil kipar Jakob Savinšek.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

NA VRHU NAD ŠKRBINO

Primorci pravimo grebenu  Spodnjih Bohinjskih gora tudi Peči. Te se  na Zahodu raztezajo  od Vratc, oz. Bogatinskega sedla do masiva Ratitovca. V tem masivu se nahajajo trije dvatisočaki, nekaj metrov višji Tolminski Kuk, Podrta gora in Vrh nad Škrbino ( 2054 m). Na slednjo se nas je prvi poletni dan podalo devet sežanskih planincev.  Izhodišče poti je bila planina Kuk, na parkirišču v bližini sirarne. Uro hoda smo rabili do Koče na Planini Razor, ki je bila leta 1948 preurejena  iz nekdanje italijanske vojašnice. Kočo upravlja Planinsko društvo Tolmin. Tu nas je za minuto ali dve orosil dež, od takrat dalje pa je bilo vreme oblačno, pravšnje za naš podvig.  Ko smo iz ruševja prešli na melišča in na pestra skalna pobočja,  smo občudovali  monolitno apnenčasto skalno ploščo s plitvimi žlebiči,  ki ji pravijo Škrbinska plošča. Zelo zanimiva za plezalce, ki so v njej našli svoje prehode že  kmalu po 1. svetovni vojni. Za časa Rapalske meje so Italijanski Alpini  v njej imeli plezalni poligon in sredi stene za svoje potrebe nadelali in primerno zavarovali planinsko pot- ferato. Ostanki te poti so v zgornjem delu še danes vidni.  Proti Vrhu Škrbine smo premagali še nekaj jeklenic, na njem  pa imeli lep razgled, proti severu na Bohinjsko jezero, na Komno in Triglav, na jugu pa proti Soči,  Furlanski ravnini in Jadranskemu morju. Za sestop v dolino smo izbrali direktno pot, ki se na višini 1500 m združi s potjo, ki smo jo izbrali za vzpon.  Pri Koči na Planini smo se za krajši čas oddahnili in pohiteli do sirarne, kjer so ponujali le skuto. Za sir  je bilo še prezgodaj, saj so na planini šele dva tedna. Napovedali smo se za v prihodnje, ko bodo poleg odličnega tolminskega sira dozorele tudi maline.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

– 31. 5. 2020

Prijetno presenečena sem bila na tolikšnim odzivom planincev na pohod, ki sem ga razpisala zadnjo nedeljo v maju. Po »korona karanteni« in njeni sprostitvi je bil to v našem društvu prvi  pohod in vsi smo kar težko čakali na to, da se končno lahko podamo v prelep gorski svet. Izhodišče naše poti je bil iz Ljubelja po Bornovi poti, skozi dva predora, ki jih je  v steni dal izklesati grof Friderik Born za potrebe lovstva in gozdarjenja. Bornovi so bili od leta 1891 lastniki obsežnih gozdov pri Tržiču. Najprej je to bil  Julijus, nato pa njegova dva potomca Friderik in Carl. Družina je pomembno zaznamovala življenje domačinov Tržičanov in okolišanov. S svojim delovanjem so korenito posegli na gospodarski, socialni in politični razvoj kraja.  Ljudjem so izboljšali življenske razmere. Zgradili so ceste, številna gospodarska poslopja, žago za predelavo lesa, hišo za vrtnarje, upravitelja, za delavce na žagi ter ljubitelje lova. V Jelendolu so položili  tudi ozkotirno železnico za prevoz lesa v dolino. Na Podljubelju so imeli rudnik živosrebrne rude. Ker so bili Judje so jih Nemci med 2. svetovno vojno pregnali in prevzeli posest. Potomci Carla Borna so z decinalizacijo dobili nazaj svoje gozdove leta 2007. Vse o Bornovih je v knjigi« Bornovi v Tržiču napisal Bojan Knific«. Predor na Ljubelju so začeli graditi Nemci pozimi leta 1941/42, ko so k delu prisilili taboriščnike in internirance iz taborišča v Maunthausu. Tu so jim postavili barake in jih prisiljevali v hudih razmerah k gradnji predora. Več jih je pomrlo, med njimi so bili tudi Francozi. Vsem so tu podstavili pomnik, kovinski okostnjak na katerem je v francoščini zapisano »J,acuse« kar pomeni »obtožujem«! Predor je bil dokončan leta 1963. Nad predorom pa se je včasih vila strma cesta čez prelaz, ki so jo zgradili leta 1575 , ki je bila znana tovora pot,  še iz časa antike.

Zaradi nizke temperature so naši pohodniki skoraj prezebli, ko sem jim opisovala zgodovino teh krajev, zato je bilo potrebno hitro kreniti na pot skozi Bornove predore, kjer smo rabili svetilko in se podali naprej do planine Prevala, kjer slovi planšarija znana po dobrih štrukljih. Žal ni bilo časa, da bi se o tem prepričali saj je bila pred nami še dolga pot. Trije pohodniki so se proti Velikemu vrhu podali po strmi poti, ki ji pravijo » kalvarija«, ostalo skupino pa sem vodila čez Rožo proti Domu na Robleku, kjer je bil krajši postanek. Od doma proti vrhu Begunjščice smo srečali naše tri pohodnike, ki so se nam pridružili in še enkrat opravili podvig. Na vrhu smo čestitali dvema Vremcema, ki sta pred kratkim praznovala Abrahama, se razgledali na vse okoliške hribe in vrhove ter kmalu začeli sestopati, saj je pričelo narahlo pršiti s snegom in dežjem. Do križišča za Roblek in Zelenico je že prenehalo pršiti in tam dalje nas je čakal najtežji del poti. Na začetku je bilo potrebno premagati nekaj jeklenic in zahtevnejše skalovje, kasneje pa prečiti severna melišča pod  grebenom Begunjščice s spustom do Doma pod Zelenico . Tu smo se okrepčali s čajem in kavo ter se kar hitro odpravili na zadnji del poti. Pričelo je deževati zato smo izbrali stezo v  gozdičku, ki se spušča navzdol ob zapuščenem smučišču vse do Ljubelja. Zahvalila sem se svoji pomočnici Ireni, Duškotu in Markotu, našemu kandidatu za vodnika PZS. Danes je bil na tej poti tudi v vlogi »angela varuha«. Pravijo, da ga moraš imeti vedno  s seboj, z mislijo ali pa fizično, da se kaj hudega ne pripeti. Hvala vsem trem, da ste bili moji pomočniki in varuhi.

Torej, v osmih urah smo s številno skupino obhodili Begunjščico, eni prvič, drugi večkrat, ker se radi vračamo na njen prelepi greben porasel s planinskim cvetjem in čudovitim razgledom na okoliške hribe in vrhove.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]