Dvodnevni, že tradicionalni novoletni pohod sežanskih planincev je letos uspel, saj so se povzpeli na vrh Krna. Zadnjih nekaj let jim to ni uspelo, ker so bile slabe vremenske razmere z meglo ali pa veliko snega, ki ga je bilo potrebno gaziti, kar je pomenilo za prvega v skupini velik fizični napor. Tokrat so za hojo od Doma pri Krnskem  jezeru do vrha rabili dobre tri ure, saj je bila dobra vidljivost in tudi manj snega. Na vrhu sta se jim pridružila dva pohodnika iz smeri Planine Kuhinja, kjer pa ni bilo videti snega. Razgled na okoliške vrhove in v dolino je bil prekrasen, tako, da se je trud za vzpon poplačal. Nekoliko več pozornosti so morali posvetiti sestopanju, saj bi lahko bila že manjša nepazljivost z derezami na čevljih, vzrok za zdrs po zaledenelih skalah ali kamenju, ki so štrleli izven razpihane snežne odeje. V Domu pri Krnskem jezeru so se okrepčali z dobro malico in vročim čajem, nakar so s sestopanjem nadaljevali do zasneženih avtomobilov v dolino Lepene, ki se je proti večeru obdala z meglo. Prijetno utrujeni in z veliko več energije so se planinci iz Krnskega pogorja vrnili na Kras.

Mirjam FF

[Show slideshow]

V soboto se je na  pohod Planinskega društva Sežana, na začetku poti, pri kalu v Famljah,  zbralo 17 pohodnikov, z željo, da bi spoznavali naravno in kulturno dediščino krajev vplivnega območja ter območja v Parku Škocjanske jame. Sprejela in vodila jih je domačinka Mirjam, planinska vodnica in varuhinja kalov. Po poti so opazovali kale na obrobju vasi, sosedsko štirno v naravi, grad Školj, sotesko reke Reke, kjer so srečali tudi nadzorno službo Parka Škocjanske jame. Rade volje so jim zaupali kakšne so njihove delovne naloge glede nadziranja in varovanja narave. Sledil je nekoliko bolj strm vzpon proti Škocjanu, kjer so se pred dežjem najprej zatekli pod zvonik sv. Kancijana, zaščitnika voda, vmes pokukali v brezno Okroglica, niso spregledali še dveh kalov v vasi,  nato pa se za krajši čas zatekli pod streho gostišča Mahnič v Matavunu. Ni jih bilo strah dežja, saj je bil pohod namenjen odkrivanju vsega kar je bilo nekoč in danes povezano z vodo in dež je tudi del tega, zato so s pohodom nadaljevali proti Danam. Ustavili so se pred vhodom v Mušjo jamo, nekoč namenjeno kultnim darovanjem podzemnim božanstvom. V letih 1909 je jamo odkril tržaški jamar Pietro Savini in v njej našel rimsko čelado, nakar je skupaj z dunajskim prazgodovinskim oddelkom nadaljeval z odkrivanjem še drugih bronastih in železnih predmetov, namenjenih obrambi, orodju in tudi nakitu. Vhod v jamo je leta 2003 z mrežo zaščitil javni zavod Parka Škocjanske jame.

Največje presenečenje pohodnikov pa je bila druga največja ledenica v Evropi, ki se nahaja na obrobju vasi Pared-Kačiče in je v privatni lasti. Leta 1860 jo je dal bogati ladjar, ki je z ladjami iz Trsta prevažal živila v Egipt, zato pa je rabil veliko ledu. Led so hranili v ledenicah, ki so ga pridobili iz kalov in drugih vodnih virov ter ga v kosih, zaščitenega z listjem in slamo, z vozovi vozili v Trst. Nekoč s streho prekrita ledenica je prenehala z delovanjem leta 1906, takrat, ko so začeli izdelovati hladilnike.

Zaključni del poti je bil v Danah, v prostorih društva TKŠD Mejame, kjer je pohodnike prijazno pričakal predsednik društva, Jožko Valečič. Leta 2009 sta društvi TKŠD Mejame in TKŠD Urbanščica iz Vrem,  preko Občine Divača uspešno prijavili projekt  poti preko LAS-a na razpis evropskih sredstev za razvoj podeželja. Pohodniki so prehodili nekaj čez deset kilometrov in spoznavali res bogato naravno in kulturno dediščino tega območja.

Vodja pohoda je poskrbela še za prevoz pohodnikov do avtomobilov v Famljah.

Mirjam FF

[Show slideshow]

Ob osmih smo se z osebnimi avtomobili odpeljali čez Vrhe mimo Podnanosa do lovske koče na Nanosu. Od tam smo nadaljevali peš nekaj časa po makadamski poti, nekaj po stezi proti zavetišču pri Abramu. Pri dveh krajših postankih na poti so bili udeležencem predstavljeni okoliški vrhovi in zanimivosti. K Abramu smo prišli nekaj pred enajsto uro, na kar je sledil daljši počitek z malico, ter obvezno fotografiranje z medvedom. Vračali smo se po vezni poti, ki povezuje Sanabor z Plešo. Kakor je bilo planirano smo se v Sežano vrnili okrog štirinajste ure.

Skupne hoje je bilo 2 ur 50 minut, vse je potekalo po zastavljenem programu in brez posebnosti, pa še vreme smo imeli kot naročeno, skratka udeleženci navdušeni.

Edvin Furlan

[Show slideshow]

Prelep dan, z nekoliko previsoko temperaturo nam je omogočil, da smo si lahko preteklo soboto ogledali dediščino nesmiselne vojne, ki je potekala od maja 1915 leta pa do oktobra 1917. Italijani, ki so bili na strani antante ali »srčne zveze« držav Francije,Velike Britanije in Rusije, so napovedali vojno Avstro-Ogrski, državam centralnih sil, ker so jo vodili apetiti po našem, slovenskem ozemlju, saj so ji države antante obljubile več našega ozemlja.

Planino Goričico so Italijani osvajali kar celo leto, s počasnim prodiranjem navzgor iz smeri Bovca in Plužne, do samega vrha Čukle, ki so ga zavzeli 10. maja 1916 leta. Od tu so izvajali nadaljne naskoke na Rombon, vse do oktobra 1917 leta in 12. soške bitke, ko so se morali poraženi umikati pred močnejšo avstrijsko-nemško vojsko, ki je prodirala od Rombona navzdol in celotno italijansko fronto potisnila vse do reke Piave.

Planinci smo se počasi vzpenjali navzgor proti vrhu Čukle in doživeli ves ta svet z ostanki mulatjer, porušenih zidov nekdanjih objektov, z jarki in vkopi, skalnimi trdnjavami z izklesanimi kavernami in bunkerji, ki so vojski služili za napade in tudi za preživetje v gorah. Soška fronta, ki je potekala v gorskem svetu je bila za tedanje razmere kruta in je terjala ogromno življenj. Dobra stran celotne soške fronte je bila le v tem, da se je preprečevalo italijansko prodiranje dalje v notranjost slovenskega ozemlja in zato potencialno manjše razkosanje tega ob koncu vojne.

Na vrhu je bil prekrasen razgled na Bovško kotlino ter na bližnje in bolj oddaljene vrhove naših Julijcev. Sledila je skupinska fotografija pri piramidi, ki so jo zgradili v spomin na zavzetje Čukle, ogled vklesane vojaške trdnjave pod Čuklo in počasen sestop v dolino. Imeli smo še čas, da smo se odpeljali na ogled trdnjave Kluže, od koder bo morda sledil drugo leto vzpon sežanskih planincev na Rombon, ki je bil pomembna strateška točka avstro-ogrske vojske.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

V soboto, dne 26.09.2015 ob 7.00 smo se dobili v Sežani in napolnili prvi avtomobil, kasneje med potjo pa pobrali še ostale člane našega potepanja v neznano. Ob 8.20 smo se podali iz Solkana po »severni« markirani poti na Sabotin. Med potjo smo si ogledali znameniti solkanski most in kaverne. V kočo smo prispeli ob 10.40 in si privoščili čaj. Prejeli smo zemljevid okolice, predstavili pa so nam tudi zgodovino tamkajšnjih krajev. Ob 12.30 smo se podali proti vrhu Sabotina in se nato spustili po »južni« poti do Solkana. Ob 14.30 smo opravili evalvacijo in se odpravili proti domu. Ob 16.30 smo bili v Sežani, kjer se je tura uradno zaključila.

Erik Guštin

[Show slideshow]

Sežanski planinci niso pozabili na letošnje praznovanje 120. obletnice postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu, ki je potekalo v petek, 7. avgusta. Na vrh slovenskega očaka sta jih iz Primorske strani vodila planinska vodnika, Mirjam in Marjan. Iz doline Zadnjice so se iz Zadnjiškega dola najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih, nato čez Hribarice na vrh Kanjavca, kar je za prvi dan predstavljalo 1919 m vzpona. Nočili so v Koči na Doliču in se naslednji dan čez Triglavsko škrbino podali na vrh. Pri Aljaževem stolpu so novinko Marijo krstili v Mico ter ponosno sestopili v dolino po mulatjeri, mimo Koče na Doliču, po slovenski planinski poti, ki se serpentinasto spušča mimo Korit v dolino Zadnjice. Na cilju jih je s penino presenetila udeleženka Majda Brdnik, ki je z Marjanom prvič doživela krst na Triglavu pred štiridesetimi leti.

Mirjam Frankovič Franetič

V soboto in nedeljo, 4. in 5. julija smo se planinci PD Sežana podali na 2-dnevni pohod na Črno prst, Rodico in Vogel. V soboto ob 13 uri smo iz Sežane z avti krenili proti Bohinjski Bistrici, kjer se je ob 15 uri začel pohod. Kljub temu, da pot večinoma vodi po senci, pa je vročina močno pritiskala zato so bili potrebni pogostejši postanki pa tudi tempo je bil nekoliko počasnejši. Do Črne prsti smo potrebovali skoraj 5 ur. Se je pa zato toliko bolj prileglo pivo na vrhu in seveda večerja.

Naslednje jutro je sledilo vstajanje ob 5.30, saj nas je čakala dolga pot pa tudi vremenska napoved je napovedovala sonce in vročino. Tako smo začeli hoditi nekaj po 6. uro, do najvišje točke našega pohoda, 1966m visoke Rodice pa smo prispeli po 3 urah hoje. Po malici smo nadaljevali proti dobrih 40m nižjemu Voglu, vendar je pot do tja vse prej kot ravna. Sledil je še sestop proti planini Zadnji vogel ter po ne najlepši poti skozi Žagarjev greben do Ukanca. Tam smo imeli še ravno dovolj časa, da smo prepotene noge namočili v Bohinjsko jezero, potem pa nas je lokalni avtobus odpeljal bo Bohinjske Bistrice, od koder je sledila samo še vožnja do Sežane.

V dobrih 14 urah hoje smo prehodili 26km ter opravili 2200m vzponov in prav toliko spustov.

Matej Trobec

[Show slideshow]

V teh vročih julijskih dneh, se je iz prelaza na Vršiču podala skupina sežanskih planincev na Malo Mojstrovko, naslednji dan pa še na Prisojnik. Upali so, da bo v visokogorju temperatura prijetnejša, toda tudi na vrhovih se ni bilo mogoče hladiti. Doživeli pa so lepe razglede na okoliške vršace ter spoznavali bujno rast planinskega in travniškega cvetja.

Mirjam Frankovič Franetič

[Show slideshow]

Letos je že devetič preživelo 30 odraslih planincev PD Sežana na petdnevnem poletnem planinarjenju, pod vodstvom planinskih vodnikov Bogdana in Irene. Nastanjeni smo bili v CŠOD TRILOBIT v Javorniškem Rovtu od 12. – 16. julija 2015.

In kaj smo delali. Naše najvažnejše delo je bilo povezano z našo prečudovito naravo, tako da smo se vsak dan podali na izlet na bližnje vrhove.

Prvi dan smo ob poti proti Javorniškemu Rovtu, se najprej ustavili v Brezju pri Tržiču in se povzpeli na Dobrčo 1634m.

Drugi dan smo iz Koroške bele povzpeli najprej na zgodovinsko gradišče Ajdno in nadaljevali pot do Valvazorjevega doma. Od tu se je večja skupina vrnila po isti poti nazaj v dolino, druga manjša pa se je povzpela proti Potoški planini in planini Stamare in se od tu spustila v Trilobit.

Tretji dan smo se zapeljali do križišča poti Križovec in se od tu povzpeli mimo planine Pusti rovt do sedla Suho, kjer smo se zopet razdelili v dve skupini. Bolj sposobni so se povzpeli po grebenu Male Golice in Krvavke na Veliko Golico 1835m, druga skupina pa se je najprej povzpela k Koči na Golici in od tu na sam vrh. Po isti poti smo se vrnili spet na izhodišče.

Četrti dan smo se vsi povzpeli iz Trilobita ob potoku veliki Javornik mimo njegovega izvira na sedlo Medvedjak 1698m. Manjša skupina se je podala še na vrh Vajnež 2099m, večja skupina pa je obiskala še Belsko planino in se od tam spustila v Trilobit.

Zadnji pet dan pa smo se ob povratku obiskali še sotesko Vintgar reke Radovne.

Ves čas nas je spremljalo tudi sončno vreme, tako da smo uživali v prekrasnih razgledih na naše bližnjo in daljno okolico, občudovali prečudovito naravo poraslo s gorskim cvetjem, uživali v bukovih in smrekovih gozdovih v katerih smo nabirali gozdne sadeže.

V prostem času pa smo si močili noge v akumulacijskem jezeru, s temperaturo 8-9 stopinj Celzija. Zjutraj smo telovadili, se sprehajali po bližnji okolici, prepevali ob spremljavi harmonike, si ogledali diase iz dosedanjih poletnih planinarjenjih in seveda zadnji večer preživeli ob petju pri tabornem ognju.

V domu Trilobit so nas zelo lepo sprejeli, kjer sta nas kuharja razvajala z okusno in bogato hrano.

Planinski vodnik

Rojc Bogdan

[Show slideshow]