Na zbornem mestu se nas je zbralo 16 pohodnikov, dva med njimi sta bila iz društva Bazovica iz Reke. Začela sem s pripovedovanjem nekaterih zanimivosti o vasi Lokev, o nastanku imena Kokoš, o njeni lokaciji in seveda o koči na Kokoši ter orisala kratko zgodovino nastanka izvira Vroče na Velikem Gradišču. To gradišče je nastalo pred več kot 2000 do 1500 let pred našim štetjem. Po ljudskem izročilu je bilo na tem predelu veliko mesto. Voda in plodnost obeh sosednjih dolin, Vrhpoljsko in Lokavsko polje sta bila odločilna za naše prednike, da so na teh razglednih vrhovih postavili svoja bivališča. V notranjost so izkopali kakšnih 20 m dolg ter 2 m širok in visok rov, kjer je izvirala voda, ki je veljala za čudežno zdravilo. Tu je bilo najdenih kar nekaj ostalin iz takratnih in kasneje rimskih časov. To naseljeno območje naj bi v 5.st. pod vodstvom Atile ničili Huni.Naj omenim še staroselska verovanja, ki so potekala ob polni luni, v siju mesečine. Tja so hodili ob kresu vse do 1.svetovne vojne namakat praprot, ki so jo zataknili na vhodna vrata. Pomen tega običaja je bil, da jih je praprot varovala pred nesrečami, udarci strel, požari itd.. Mladim dekletom, ki so na izvir Vroček odhajala v belih lanenih oblačilih s praprotjo zataknjeno za pasom pa naj bi jim povečala rodnost. Žita, ki so vzklila v tamkajšnji škavnici ( vdolbini v skali, kamor je iz kapnika kapljala voda), so dala bogat pridelek na njivi. Jarovica je bilo nekoč polje nad Preložami, ki je bogato rodilo vse do pogozdovanja in gradnje železniške proge Divača-Pula v letih 1873 do 1876. Ta običaj so takrat opustili. Veliko je zanimivosti tudi o nastanku imena Kokoš, povezanim po golem hribu, ki so ga Italijani prekrstili v »galina« in seveda naši predniki kasneje v Kokoš. Z našimi pohodniki smo se v dobri uri iz lokavske smeri povzpeli na Kokoš, do vpisne mize, kjer sta predsednica društva, Doroteja Kavčič in članica, Vlasta Skočič, vpisovali udeležence in evidentirali število pohodov. Pohvalo za 12- letno udeležbo na pohodu sta prejela Jožica Milavec in Viktor Stopar, ki je prišel iz bazoviške smeri. V kulturnem programu nas je zabaval Boris Kuret, ki je ob spremljavi s kitaro zapel nekaj evergreenov ter planinskih pesmi. Seveda pa tudi brez pokušine štrukljev našega najemnika koče ni šlo. Lepo sončno dopoldne se je po 12. uri začelo nekoliko mračiti s koprenastimi oblaki. Napovedane so bile popoldanske nevihte. Hitro smo se zbrali in začeli sestopati v dolino. Spomnili smo se lanskega sestopanja z nevihto, močnim dežjem, grmenjem in strelami. Tokrat pa tega za srečo nismo doživeli.Mirjam Frankovič Franetič |
Foto: Mirjam FF
