| Zaradi slabe napovedi vremena v soboto, sem turo izpeljala v nedeljo. Ob štirih zjutraj smo se z dvema avtomobiloma odpeljali do izhodiščnega mesta v Logarski dolini in se natanko ob 6.20 podali na pot. Sledilo je fotografiranje pred naravnim spomenikom 80 metrskega slapa Rinke in ob močnem pretoku reke Savinje vzpenjanje navzgor, najprej po lesenem stopnišču, nato skozi bukov gozd mimo izvira reke Savinje proti Okrešlju. Ustavili smo se pri pomniku, žrtvam rednega helikopterskega usposabljanja reševalcev v gorah, ki so natanko pred 26 leti preminuli v nesreči na grebenu Turske gore. Imena pokojnih reševalcev so zapisana na spominski ploščah na skali. Nesreča se je zgodila pri vaji dviganja ponesrečenca z jeklenico in vitlom v helikopter. Pri znaku, da se helikopter lahko dvigne, je bil drugi član skupine še pripet z varnostno žico. Helikopter je s sidrišča odtrgal del skale, seveda pa vrv ni zdržala take teže in je vseh pet reševalcev zgrmelo v globino. Tragičen dogodek, ki smo se ga vsi udeleženci ture spominjali. Pogled proti Turskemu žlebu in že je sledila druga etapa podviga proti njegovemu skalovju. Pod njim pa pasovi in čelade in že smo bili v ostenju, počasi, zbrano in previdno smo prispeli na greben, kjer vedno močno piha iz Kamniške smeri proti Savinjski strani. Kot bi se še naprej »bojevali« glede poimenovanja ali so to Kamniške ali Savinjske Alpe. Tu je tudi razpotje smeri proti Rinkam in Skuti, v nasprotni smeti pa proti Turski gori in Kamniškemu sedlu. Sledil je krajši predah in nadaljevanje poti na Tursko goro. Na vrhu smo srečali dva prijetna mladeniča iz Ptuja, ki sta se nama pridružila pri sestopanju čez Kotliče. Ves čas je bila potrebna previdnost, saj je bil teren zelo krušljiv in smo si tudi namerno povečevali medsebojno razdaljo. Uspelo nam je premagati Turski žleb, Tursko goro in greben Kotličev, sledil je vzpon na Brano, kjer se običajno vedno podijo megle ali pa močno piha. Tako je bilo tudi tokrat. Spet prijazna mladeniča, ki sta nas poslikala pri križu pa še kar nekaj pohodnikov smo srečevali. V Koči na Kamniškem sedlu smo se okrepčali s čajem in malico iz nahrbtnika, saj razen jote in nekaj sladic niso imeli druge hrane. Na prostranem travniku okrog koče pa ogromno planinskega cvetja v živo-pisanih barvah. Od planik do svišča, dlakavega sleča, zvončnic pa do marjetic, ki so na tej višini v polnem razcvetu. Nekaj teh sta poslikala Slavko in Dragica. Čakal nas je še sestop iz Kamniškega sedla na Okrešelj po zavarovanem ostenju, kjer je bila potrebna previdnost in zbranost. Ustavili smo se pri Frischaufovemu domu, ki je pogorel leta 2019. Obnavljajo ga iz Republiških sredstev ter in sredstev EU iz sklada za Regionalni razvoj v skoraj nič energijski objekt. Upajo, da bo dokončan v naslednjem letu. Upravlja ga PD Celje matica, ki za obnovo doma še vedno prosi za donacije in nakazila dohodnine. Zraven doma pa kot naročeno stoji v leseni kolibi ponudba z mrzlo pijačo, ki se po tolikšnem naporu kar prileže. Sledi še slabih 40 minut sestopa in osvežitev pod slapom Rinka ter vožnja proti domu. V Kamniku nam je zadišala pica, ki smo jo s slastjo pojedli. Naporna tura, ki pa bo pohodnikom morda ostala v lepem spominu na manj obiskane Kamniško-Savinjske Alpe.
Mirjam Frankovič Franetič Foto: Mirjam FF, Slavko Čok in Dragica Pirc
|
