Uspešno smo organizirali in izpeljali že tretji izlet Gremo mi po svoje. V sredo, 12. aprila se je zbralo 15 pohodnikov in podali smo se v Krajinski park Planinsko polje in na Planinsko goro. Avtomobile smo parkirali na parkirišču pri razvalinah mogočnega dvorca pod Starim gradom. Tu sta nas počakala dobra poznavalca teh krajev Marica in Marjan Černigoj in nas popeljala na izlet po krožni pohodni poti. Najprej sta nam predstavila stari grad Haasberg ali Hašberk iz konca 12. stoletja, ki je bil med drugo svetovno vojno požgan in so ostale le razvaline. Od tu smo se podali na pohod. Najprej smo se sprehodili mimo ostankov nekdanjih grajskih gospodarskih poslopij. V prvem je manjša zbirka starega kmečkega orodja. V drugi, manjši hišici smo si ogledali razstavo pirhov. Tu se nahaja tudi eden izmed izvirov hudourniškega potoka Škratovka, ki je bil trenutno suh, ob večjem deževju pa voda dobesedno bruha na dan. Pot nas je vodila po polju naprej proti zaselku Malni, k izviru Malenščice. Tu je sedaj tudi črpališče pitne vode in vodarna. Nekoč je bilo sedem mlinov in žaga, od katerih so ostale le razvaline. Zaradi pogostih poplav so se izselili tudi prebivalci. Nato smo se ustavili pred vhodom v Planinsko jamo, v kateri izvira reka Unica. Nad vhodom v jamo so ostanki Malega gradu, katerega je obnovljen le Ravbarjev stolp, ki je bil del obrambnega zidu. Še nekaj časa nas je pot vodila po obrobju doline. Nato smo se mimo opuščenega kamnoloma strmo povzpeli na Planinsko goro. Pod Grmado (873m), ki je najbolj vzhodni vrh Planinske gore in se nismo povzpeli nanjo, se nahaja romarska cerkev Sv. Marije iz leta 1657. Tu smo imeli daljši postanek z malico. V bližini cerkve je tudi kapelica okrogle oblike, katere nastanek je zavit v legendo o dveh izgubljenih graščakih. Nekateri so se povzpeli še na vrh Planinske gore do lovskega doma. Spustili smo se v Planino, največje naselje Planinskega polja. V njem so velike furmanske hiše, ki spominjajo na čase prevozništva, ki je potekalo skozi dolino. Med vojnama pa je bila Planina pomembna obmejna postojanka na slovenski strani meje. Krožno smo se vrnili na izhodišče. Navdušeni in polni lepih vtisov in informacij, ki nam jih je podal naš vodič, smo se poslovili s sklepom, da se še vrnemo, se sprehodimo po drugem delu pešpoti in si ogledamo še preostale znamenitosti. Še enkrat hvala Marica in Marjan, da sta si vzela čas in se nam pridružila ter nam izčrpno predstavila zanimivosti ob poti!
Vesna Pečar