Zaradi napovedi slabega vremena sem morala predvideno turo v lanskem letu odpovedati in jo prestaviti v letošnji program. Tudi v tem letu se prvi razpisani pohod ni izšel, ker so bile v gorah napovedane nevihte. Z nekaterimi kandidati sem se dogovorila, da turo opravimo teden dni kasneje, v času od 7. do 8. avgusta. Dogovorila sem se tudi z Markom Uršičem, ki je pred kratkim v okviru našega društva pri PZS opravil tečaj za vodnika PZS za pridobitev naziva »strokovni delavec v športu I stopnje, športno treniranje, planinstvo«, da z nami to turo opravi kot pripravnik in moj pomočnik. Prvi dan smo se iz planine Blato podali mimo Koče na planini pri Jezeru in kmalu ugotovili, da nismo popolna homogena skupina, zato je bilo potrebno hoditi bolj počasi in se prilagajati manj zmogljivim. Pri tem se je zelo izkazal in pomagal nositi nahrbtnik manj kondicijsko pripravljeni osebi, ki je imela težave pri premagovanju višine. Pot se je kar dolgo vlekla po načrtovanem grebenu od Male in Velike Tičarice naprej do vrhov Zelnaric ter do Zasavske koče na Prehodavcih. Za hojo je bilo vreme zelo ugodno, ker ni bilo pretirane vročine. Ko smo se bližali koči smo opazili mladega kozoroga, ki se je verjetno kar precej oddaljil od svojega tropa. Dolgo smo se ozirali, da bi še koga uzrli, pa jih ni bilo videti. Na skali pred jezercem pod Vršaci je Marko zasledil blazinico čudovite triglavske neboglasnice, ki jo je bilo res vredno poslikati. Po več urni hoji smo skoraj pred temo prišli pred kočo, kjer smo opazili še dva kozoroga. V koči je bilo že vse polno domačih in tujih planincev. Oskrbno osebje nas je prijazno sprejelo in nas presenetilo s sobo s skupnimi ležišči. Neka skupina je odpovedala, tako, da smo se izognili nočitvi v jedilnici. Prvi del naše ture smo uspešno opravili, zato smo se še malo družili in pokramljali pri mizi, nato pa se dokaj zgodaj odpravili k počitku. Ponoči je deževalo in tudi jutro ni bilo prijazno. Nad vrhovi Malega in Velikega Špičja so se zadrževali temni oblaki in kazali na to, da bo ta dan nevihta. Prevladala je trezna odločitev, da podviga na ta greben ne opravimo in raje varno sestopimo v dolino Triglavskih jezer ter tako pobližje spoznamo še ostala jezera. Med hojo na planino Viševnik pa je na grebenu za nami že zagrmelo in temni oblaki so se iz smeri planine Blato bližali tudi proti nam. Pričelo je deževati in še pravi čas smo se zatekli v Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik, poimenovano po alpinistu Dragu Bregarju, ki je tragično preminil v pakistanskemu delu Himalaje. Iz propadajoče sirarne so uredili to zavetišče, ki je odprto od začetka junija do konca septembra in nudi kar deset ležišč v sosednjem stanu imenovanem hotel »Bum«. Za večdnevno bivanje sprejmejo tudi manjše skupine planincev. Tamkajšnji oskrbnik nam je pokazal zanimivo namizno igrico » Marjanca«. Z vrtavko se na nekoliko poševni podlagi s tremi poskusi zbija manjše keglje in točkuje uspešne zavrtljaje. Dež je kmalu ponehal, mi pa smo previdno nadaljevali s sestopanjem po dokaj spolzkih skalah in blatnem terenu na planino Blato do avtomobilov od koder smo nadaljevali z vožnjo proti domu, nekoliko z grenkim priokusom, saj nam vreme tudi tokrat ni bilo povsem naklonjeno.
Mirjam Frankovič Franetič
