Pričakala nas je lepa in ne preveč mrzla zimska nedelja. Pa še pustna je bila. Avtomobile smo parkirali takoj za odcepom Žgani, prečkali reko Rižano in se po makadamski cesti napotili proti opuščenemu kamnolomu Griža. Danes je kamnolom poligon za motoriste. Ozka neoznačena steza nas je usmerila desno proti
Ivačevcu (226 metrov). Pred vrhom smo stopili na markirano pot, ki nas je vodila vse do Hrastovelj. Poraščen vrh nam ni ponudil razgleda, zato smo nadaljevali. Skozi tišino jutranjega gozda. Do zaselka Mohoreče. Jutri se je prevesilo v dopoldan in tudi sonce se je dobro začelo pretegovati.
A ne dovolj močno, da bi nas grelo tudi v gozdu. Po blatni gozdni poti, voda po zadnjem dežju še ni povsem odtekla, smo sestopili v Kubed. Vas je bila še spokojna, kot da v njej ni žive duše. Občudovali smo razgled proti Trstu, viaduktu Črni Kal in delu Kraškega roba. Na dvorišču ostankov srednjeveške utrdbe smo postali, se ogreli s toplim napitkom iz nahrbtnikov in prisluhnili pesmim Alojza Kocjančiča, duhovnika in pesnika, ki se je rodil v omenjeni vasi. Da počastimo kulturni praznik. V vasi pa so se k odhodu k sosedom zbirale pustne maske.
Po premisleku, ali bomo vzdržali še uro hoda do vrha Lačne in si tam privoščili malico, smo se odločili, da stisnemo zobe. Ozka pot nas je vodila po poraščenem pobočju, prečili smo s suhimi zidovi obdane parcele, občudovali borovce in drugo rastje. Pot se je blago vzpenjala, zato pretiranega napora nismo čutili in kot bi mignil smo bili pri razglednem stolpu. Vrh Lačne. Z vrha stolpa (še 12 metrov višje) se odpre čudovit razgled na celoten Kraški rob in šavrinsko Istro. Pol ure, da oddahnemo in potem sestopimo v Hrastovlje. Spust z Lačne terja malce previdnosti. Pot najprej vodi po melišču, potem pa med drevjem, kjer je nevarnost zdrsov. Previdnost je vsekakor na mestu. V dolini pod nami obdelana polja in vas z znamenito cerkvico sv. Trojice. Razvejan Kraški rob. Pod mogočnimi previsi se
stiskajo Zanigrad, Podpeč, Bezovica.
Sestopimo v dolino Hrastovskega potoka. Najprej sledimo markacijam, potem pa čez drn in strn. A brez strahu, ni bilo treba po robidi. Izognemo se asfaltirani cesti in po poljskih poteh nadaljujemo do izvira Rižane na Zvročku. Izvir je zaradi zagotavljanja pitne vode zazidan, ograjena sta tudi zajetje in cerkev Device Marije ob njem. Pohod se počasi končuje, vnema tudi popušča, zato se podvizamo proti avtomobilom. Deloma po makadamu, deloma po asfaltu in po šestih urah hoje se je prvi februarskih pohod končal.
Pohodniki pred mogočnim obzidjem cerkvice sv. Trojice v Hrastovljah.
Pod kraško vzpetino, na kateri kraljuje peterokotni stolp, danes zvonik.
S soncem obsijani in nasmejani; pod previsom kubejske utrdbe je bilo prostora dovolj.
Tekst: Irena Cunja
Fotografije: Kristijan Sedmak
