Tradicionalno poletno planinarjenje odraslih planincev, ki je pod okriljem Planinskega društva Sežana letos potekalo 11. leto zapored, se je pridružilo dvema vodnikoma še 29 udeležencev. Vodja Bogdan Rojc je izbral Kočevsko, deželo gozdov in medvedov; hojo po strnjenih bukovih, smrekovih in jelovih gozdovih, torej hojo po globoki senci, kar se je v vročih julijskih dneh izkazalo kot zelo dobra izbira. Planinarjenje se je odvijalo od nedelje, 9., do četrtka, 13. julija, nastanjeni pa smo bili v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Jurček v Kočevju.
Prvi dan smo se ustavili v Ribnici. Pa ne zato, da bi kupovali “suho robo”, ampak da bi se povzpeli na pobočja Male gore oziroma Sv. Ano (920 m), priljubljeno pohodniško točko domačinov. Sv. Ana je v 15. stoletju bila del “ognjenega telefona”, ki je potekal od Vinice v Beli krajini do Ljubljane in je obveščal o turških napadih. Mestoma strmo pot smo premagali brez večjih težav. Daljši postanek v koči pod vrhom in na povratku še kava pri Lepidojki plemeniti Tilii Malogorski (tako je namreč ime medvedki, ki čuva kočo na začetku vzpona) sta bila več kot na mestu. Vreme pa je že nakazalo, da nas na Kočevskem čakajo vroči dnevi. Prijeten tuš in počitek v centru Jurček v Kočevju pred večerjo sta bila več kot na mestu.
Drugi dan smo se kar iz centra podali peš na poraslo pobočje na južni strani Kočevja. Vzpon na Mestni vrh (1034 m) ni bil kaj posebnega, le strma pot nam je bila v napoto, zato pa smo si privoščili dolg oddih na zeleni trati pred Kočo pri Jelenovem studencu. Kar ostali bi v tisti globoki senci in se hladili z bistro studenčnico. A radovednost nam je vzbujal skrivnostni Fridrihštajn. Grad je med letoma 1423 in 1425 postavil Friderik II. Celjskega za svojo drago Veroniko Deseniško, s katero pa žal ni užival sreče. Težko si predstavljamo, kako so na vzpetino pripeljali vse tisto kamenje, in kakšno je bilo življenje, saj prostora znotraj grajskih zidov ni bilo ravno veliko. Danes pričajo o gradu le porušeni zidovi in nekaj temeljev, ki pa so jih pred nadaljnjim propadanjem zavarovali.
Tretji dan je bil na vrsti Kočevski rog. Najprej vzpon na Veliki Rog (1099 m). Ker so nam pot označevale medvedje šape, smo se ves čas malce v strahu ozirali, če bo od kod morda prihlačal kak kosmatinec. In potem obisk Baze 20, znamenitega skrivališča političnega vodstva partizanskega delovanja med letoma 1942 in 1944, ki je stalo neodkrito. Lesene barake niso v najboljšem stanju, ker država ne prispeva kar tako zlahka denarja za njihovo vzdrževanje in prenovo, smo slišali iz ust vodnika. Vožnja po makadamskih poteh do Baze 20 nam je dodobra zaprašila avtomobile, a ne bomo se pritoževali, če pomislimo, da so bili partizani bolj lačni kot siti in jih je tudi velikokrat zeblo. Med obiskom Kočevskega roga je prav, da se spomnimo tudi tistih, ki so življenja izgubili v povojnih pobojih. Na območju rastejo tri” naj” jelke v državi; »fotko« smo pritisnili ob drugi najdebelejši in najvišji pri nas, Rajhenavski jelki. Med povratkom v Kočevje so se na nebu zbirali temni oblaki. Z upanjem smo pogledovali v nebo, da bi se usmililo naših prašnih avtomobilov, a žal iz tega ni bilo nič. Kljub temu smo preživeli lep dan.
Četrti dan smo se z avtomobili zapeljali do vasi Borovec. Danes naseljena s slovenskim življem je doživela enako usodo kot še drugih 176 vasi na območju, v katerih so več kot 600 let živeli Kočevski Nemci. V te kraje so jih okoli leta 1330naselili grofje Ortenburški, koroška plemiška rodbina, malce po kazni malce pa zato, ker so na tem redko naseljem območju rabili več kmečkega prebivalstva. Nas pa je čakal vzpon na Borovško goro z vrhovi Krempa, Krokar in Cerk (1192 m). Pot so nam kazale narcise, ki spomladi pobelijo jaso med Krempo in Krokarjem, vodila pa nas je ob robu največjega pragozda pri nas, pragozda Krokar, ki se je skupaj z bukovim gozdom Snežnik-Ždrocle letos pridružil eminentni Unescovi druščini. Oznanilo je iz Pariza prišlo teden dni pozneje. Pragozd Krokar, ki meri 74,5 hektarja, predstavlja ledenodobno zatočišče bukve, iz katerega se je bukev naselila po vsej Evropi. Imeniten sprehod, kaj. Kosmatinca pa na srečo v našo bližino ni bilo.
Ostal je zadnji dan. Del skupine, še nekoliko pri moči, je dan preživel na Veliki gori nad Ribnico, del pa se je odločil za ogled skrivnostnega bunkerja Škrilj. Skrit v kočevskih gozdovih razkriva izjemno tehnično znanje preteklih rodov in da ne bi izdali njegove lokacije, smo si oči morali prekriti. Bunker so zgradili v času hladne vojne 80 metrov pod zemljo, v njem bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do 100 dni, smo slišali. Vsi, ki smo bunker obiskali, smo se iz njega tudi vrnili, zato je bilo snidenje v Ribnici toliko bolj veselo. Še zadnji stisk roke in obljuba, da se čez leto dni vidimo znova. Kje, pa zaenkrat ostaja še neznanka.
Irena Cunja, vodnica-pomočnica
Fotografije: udeleženci
