Sredi meseca julija se nas je dvanajst gornikov iz Planinskega društva Sežana odpravilo na dvodnevno turo v Kamniško –Savinjske Alpe. Vremenska napoved je bila za visokogorje ugodna, tako, da se nismo nadejali dežja ali nepričakovanih ohladitev, vendar v gorah nikoli ne veš, kdaj te lahko presenetijo nepričakovane vremenske spremembe. Hoja iz Logarske doline do Doma na Okrešlju je bila prava ogrevalna ura za nadaljevanje vzpona na Kamniško sedlo in naprej na vrh Brane ( 2253 m), kjer je začel na drobno pršiti dež, vendar le za kratek čas. Tu smo srečali manjšo skupino pohodnikov, ki jo je vodil Bojan Pollak, gorski vodnik, inštruktor planinske vzgoje in alpinizma pri Planinski zvezi Slovenije ter član Gorske reševalne službe Kamnik. Pri sestopanju z vrha smo po ostenju in na melišču lahko opazovali prečudovito planinsko cvetje, med njimi tudi Julijski mak in Kernerjev rumeni mak iz vrst makovk, ki je bil tudi nenavadno oranžne barve. Veliko je bilo zvončnic, kamnokrečev, na Kamniškem sedlu pa tudi planik. Nočili smo v Frischaufovemu domu na Okrešlju, ki nosi ime po Johannesu Frischaufu ( 1837-1924 ), profesorju na graški univerzi, humanistu, naravoslovcu in oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp ter prijatelju Slovencev. Naslednji dan smo se v zgodnjih jutranjih urah podali na zahtevnejšo turo po ostenju Turskega žleba, prepredenega s klini in varovali, ki zahteva veliko zbranost pri hoji in uporabi samovarovalnega kompleta. Zaradi velike nevarnosti padajočega kamenja je bila čelada na glavi nujna in obvezna oprema. Previdno in zbrano smo se povzpeli na vrh Turskega žleba, kjer nas je presenetil močan veter, ki je prispeval še k nižjim temperaturam, tako, da si je bilo potrebno natakniti rokavice. Od tu hoja proti Rinkam, najprej na Kranjsko Rinko( 2435 m), nato na Koroško Rinko in nazadnje še na Tursko goro, na katero so se podali tisti, ki še niso bili na njej. Pri sestopanju skozi Turski žleb je bila potrebna še večja previdnost, zlasti na vršnjem delu melišča, kjer si moral paziti, da ni prišlo do zdrsa ali proženja kamenja. Počasi po varovanem delu ostenja in srečen pristanek na trdnih tleh, na planinski poti, ki je vodila mimo spominske skale, pomniku največje tragedije, ki se je zgodila 10. junija 1997 gorskim reševalcem pri obnovitvenem usposabljanju s helikopterjem. Pri vaji je ob dviganju reševalcev iz stene prišlo do nesreče, ker niso prekinili povezave med helikopterjem in sidriščem v steni, tako, da je helikopter s sidrišča odtrgal pet reševalcev, ki so omahnili 300 m v globino in se ubili.
Vsem je prijal še postanek pri domu kjer smo se odžejali, se poslovili od oskrbnikov doma in nadaljevali pot v dolino, mimo izvira Savinje in slapa Rinke do avtomobilov, kjer smo težke planinske čevlje zamenjali z lažjo obutvijo. Kar težko je slovo od prelepih gora, ki obdajajo to Logarsko dolino in nad njenim zgornjim delom ledeniško krnico Okrešelj, ki se nahaja pod mogočnim ostenjem Rink. Analiza pohoda je bila v gostišču na Černivcu, kjer smo si privoščili manjše kosilo, nato pa nadaljevali pot proti domu.
Tekst:Mirjam Frankovič Franetič
Fotografije: Edi Fabjan
