Zborno mesto udeležencev pohoda je bil pred občinsko stavbo v Sežani. Zbralo se nas je 14 udeležencev tako, da smo za prevoz rabili dva osebna avtomobila in kombi, ki ga je najel in vozil Evgen Grk. Na počivališču Ravbarkomanda smo pobrali še dva prijavljena člana. Najmlajši udeleženec jih je štel deset, najstarejši pa nekaj čez 65 let. Na Voklem je sledil krajši postanek za kavo nato pa nadaljevanje vožnje mimo Rateč do Belopeških jezer na italijanski strani. Imeli smo prelep, sončen dan, ki nam je vlival veliko dobre volje in optimizma, da smo kar z lahkoto ob 8. 15 uri krenili na pot. Na Sedlu Colrotondo. Tu smo imeli zaslužen počitek z malico, ki je bila začinjena s smehom na račun vicev, ki jih je pravil Davorin. Ti so nas tudi spremljali in nam krajšali pot vse do vrha gore z dvemi slovenskimi imeni, Kopa in Poldnik. Poldnik so ji dali ime domačini iz Rateč, ker naj bi bilo sonce točno opoldne nad vrhom gore. Italijani pa so gori dali ime Picco di Mezzodi, ker naj bi bila ravno prav umaknjena iz osrednjega grebena Mangartskih gora, da z vrha gore kot iz prižnice zreš na sever usmerjenega vala Vzhodnih Julijcev, ki se na predelu, pod Jerebico nadaljujejo v Zahodne Julijce. Pot navzgor se je ves čas strmo vzpenjala, z vmesnimi krajšimi postanki smo vrh osvojili nekaj čez dvanajsto uro. Kar dolgo smo občudovali prelepe gore, ki so nas mogočne in veličastne obkrožale, obsijane s soncem, ponekod pa še pobeljene z zaplatami snega. Čudoviti Julijci, nekoliko bolj oddaljene Karnijske Alpe, pa Karavanke, pod nami v dolini pa smaragdni Belopeški jezeri. Tako lepoto lahko doživiš le, če se povzpneš tako visoko in ugotoviš, kako majhni smo v primerjavi s to mogočnostjo in prostranostjo visokih gora. Po isti poti smo sestopali zbrano in previdno, saj je bilo potrebno pod vrhom paziti, da ne bi prišlo do nepotrebnih zdrsov ali padcev. V skalovitem predelu smo imeli tudi varovala, to so bile v kline preveč mlahavo pritrjene vrvi. Bolje to, kot pa nič! Šlo je brez težav. Po dveh urah sestopanja smo se s pogledi ustavili na prostranem travniku Jezerske planine, pobeljene z ivanjščicami in drugim živopisanim travniškim cvetjem. Še enkrat smo se ozrli navzgor, na mogočni Mangart, na Ponce ter na osvojeno Kopo in ugotovili, da nam je bilo tam gor neizmerno lepo. Pri okrepčevalnici ob Zgornjem jezeru pa je sledil zaslužen počitek s hladno pijačo in pecivom, najmlajši Oton pa se je hladil s sladoledom. Prijetno utrujeni smo se vračali na Kras, na naše domove, kjer bomo načrtovali in se pripravljali na naslednje visokogorske podvige.
Besedilo: Mirjam Frankovič Franetič, vodja pohoda
Fotografije: Erik Guštin, Evgen Grk
