S parkirišča nasproti občine Sežana smo se odpeljali z osebnimi avtomobili proti Erzelju. Pri spomeniku padlim za svobodo smo parkirali.
Vas Erzelj je po zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1275 in sodi v vipavsko občino. Ima zaselke Tabor, Mesesneli, Volki, Miški in Lenivec. Erzelj je živahna kmečka vas z več kot 70 prebivalci. V glavnem se bavijo z vinogradništvom. Erzeljci so šolo ustanovili že leta 1900. Pouk je potekal neprekinjeno do leta 1959. Po obnovitvi leta 1997 pa v njej delujeta krajevna skupnost in lovska družina. Zaradi sodelovanja domačinov s partizani so 8. marca 1943 Italijani pregnali vse prebivalce vasi in domove izropali. Na ta dan vaščani vsako leto praznujejo in imajo tudi pohod po tematski poti.
Pot nas je vodila z oznakami s kačjim pastirjem najprej do znamenja na hribu. Tu je izklesano znamenje, s plitkim reliefom Matere božje z detetom in besedilom iz sv. pisma. Znamenje naj bi postavil leta 1895 Franc Kobal z Lenivca. Pot smo nadaljevali do izvirov vode pri Vovkih. To je ograjen Urščev studenec. V okolici je še več takih izvirov. To vodo so uporabljali za pitje in kuhanje. Pri drugih izvirih pa so uporabljali za pranje perila za napajanje živine in za škropljenje trt. Nosili so jo v lesenih brentačih ali pa so jo vozili v lesenih beriglah. Še danes velja voda iz nekaterih izvirov za zdravilno.
Pot nas je peljala k cerkvi sv. Marije Snežne. Prvi podatki o cerkvi segajo v 17. st. Po nekaterih podatkih je bila zgrajena leta 1611 leta. Ljudsko izročilo pravi, da so cerkev posvetili Mariji Snežni, ker je bil kraj tudi v poletnem času večkrat zasnežen. Pot smo nadaljevali skozi gozd in vinograd spet zaselkov Volki in Miški proti vinogradom pri Cekali, kjer je tudi obzidan izvir. To vodo uporabljajo za pripravo škropiva za škropljenje vinske trte. Kmalu pa nas pot pripelje do bolnišnice Vera. Ta je med 2. sv. vojno najprej delovala v vasi, kjer je delovala tudi tehnika Javornik, kjer so tiskali propagandni material, Radijski vestnik in Partizanski dnevnik. Po požigu vasi 15. septembra 1944 pa so bolnico preselili v bajto med vinograde.
Po malici smo se od tu povzpeli do bajte ob jami. To so bile majhne štirikotne hiške sezidane iz laporja in pokrite s škrlami. Tu so pri delu v vinogradu počivali ali pa se skrili ob nevihti in jo uporabljali tudi za spravilo orodja, ki so ga uporabljali pri delu v vinogradu. Kmalu nas je pot pripeljala do pokopališča. Prvotno pokopališče je bilo pri cerkvi Sv. Mihaela na Taboru. Leta 1828-29 pa so začeli pokopavati na sedanjem kraju. Takrat so zgradili tudi majhno mrliško vežico. Blizu je tudi kapelica iz 19. stoletja. Oblikuje jo v ometu polkrožno zaključen portal s pilastri in kovanimi vrati ter trikotno poudarjeno čelo, ki jo v notranjosti krasi kamnit gotski relief sv. Mihaela.
Nadaljevali smo pot proti Taboru. Najprej smo se ustavili pri cerkvi sv. Lovrenca, ki stoji znotraj obzidja nekdanjega protiturškega tabora. Zgrajena je bila konec 15. stoletja. Ker je cerkev zaprta si notranjost nismo ogledali. Malo višje je tudi obzidan obnovljen vodnjak. Nekoč so si lasten vodnjak privoščili le redki, predvsem graščaki in veliki kmetje. To so zbiralniki – kapnice, štirne, postavljene v bližini stavb, ob stanovanjskih hišah od koder je pritekala voda iz streh in je bilo manj možnosti za onesnaževanje. Mojstri so podzemni del vodnjaka zgradili iz manjših in večjih kamnitih kvadrov, špranje pa so zamašili z nepropustno ilovico. Zgornji del vodnjaka je bil običajno krožne oblike, sestavljen iz kosov obdelanega apnenca, ki ga je kamnosek še okrasilz raznimi liki.
Prispeli smo tako do vrha Tabora do cerkve sv. Nadangela Mihaela, ki stoji znotraj delno ohranjenega protiturškega tabora. Obdaja jo obzidje nekdanjega pokopališča. Prvič se posredno omenja že leta 1275 leta. Sedanja cerkev je bila pozidana sredi 15. stoletja, sredi 18. stoletja pa je bila temeljito obnovljena.
Tabor je na višini 423m od koder je izjemen razgled na vipavsko dolino, na Kras in na daljno okolico. Ob lepem vremenu je videti celo morje. Pred stoletji je z svojim obzidjem nudil zavetje prebivalstvu pred Turki, na Primorskem pa tudi zaradi bojev Habsburžanov z Benečani. Prvotno je tu stal grad sv. Mihaela, prvič omenjen 1351 leta. Bil je last oglejskega patriarha in v fevdu plemičev Edlingov. Sedaj je ohranjena le še cerkev in skromni ostanki obzidja. Kamniti material vhodnega obrambnega stolpa, ki so ga porušili šele po 2. svet. Vojni, so uporabili za gradnjo okoliških hiš.
Napotili smo se še proti Lenivcu. Med potjo smo se ustavili pri izviru pod Pajšto. Ime je dobil po kamnitem oboku, ki varuje studenčnico in jo ohranja čisto. Po Erzelju še vedno krožijo zgodbe o bolnih ljudeh, ki so verjeli v zdravilno moč hladne studenčnice. Poleg studenca pa je tudu manjši kal.
Zaselek Lenivec je eden večjih zaselkov na Erzelju. Ime je zapisano že v senožeškem urbarju iz leta 1460 ko Lunewitz.. Pod vasjo je izvirek Zlata voda, ki je v preteklosti odžejal vaščane in živali, presahnil pa ni tudi v najhujši suši. Nad izvirkom je obnovljen kamnit studenec s prijetno pitno vodo, mimo pa vodi urejena pohodna pot, ki je nekoč povezovala erzeljske zaselke in šolo.
Tako smo po tej pohodni poti zaključili naš pohod po Erzelju. Seveda pa smo nekateri šli še na pokušino k domačinu njihovega vinskega pridelka v klet, kjer so nas tudi prijazno sprejeli.
Besedilo: Bogdan Rojc
Fotografije: Kristijan Sedmak
