Prvega januarja se nas je zbralo osem sežanskih planincev z namenom, da bi opravili tradicionalni podvig na Krn, ki ga vsako leto vodi Marjan Olenik-Gurka. Iz smeri Lepene nas je tokrat planinska pot v letnih razmerah, brez derez na čevljih vodila do Doma pri Krnskih jezerih, kjer se je še vedno po najdaljši silvestrski noči družila manjša skupina mladih ljudi. Tako kot ta mlada skupina ljudi, nas je presenetil tudi mladi oskrbnik Vasja iz Vogrskega pri Novi Gorici in njegov pomočnik Jure, ki sta nas prijazno pričakala in nam povedala, da je v koči silvestrovalo kar 60 planincev, ki pa so se tekom dneva vrnili v dolino. Poleg njiju sta v kuhinji in v strežbi pomagala še dva mlada prostovoljca, fant in dekle iz Štajerske, glavna kuharica pa se je tudi že vrnila v Novo Gorico. Pogrešali smo našega legendarnega oskrbnika Florijana Hvalo- Cvetota, ki je moral zaradi bolezni ostati doma.
Po nočitvi v domu, nas je pričakalo zelo hladno jutro, saj se je temperatura spustila na -14 stopinj, ki pa jo dobro oblečeni nismo niti občutili. Višje smo se vzpenjali, višja je bila temperatura. Prav prijetno je bilo ob 11. uri na vrhu Krna s temperaturno inverzijo okrog ničle, kjer so se nam pridružili še nekateri pohodniki iz drugih smeri. Prekrasen sončen dan, z razgledom tja do Triglava in na ostale bližnje in bolj oddaljene vrhove, nam je kar širil prijetna občutja in estetska doživljanja gorskega sveta. Imeli smo čas, da smo se podali še na legendarno Batognico, kjer se je pred sto leti odvijala kruta bitka soške fronte, o kateri pričajo ostanki trdnjave, bunkerjev, rovov, razstavljenih granat in železja ob poti. Pri sestopanju smo končno le opazili manjšo in edino krpo snega na krnskem pogorju, ki je ponavadi bilo odeto s snežno in ledeno odejo. Bila so leta, ko zaradi megle in previsoke snežne odeje nismo osvojili vrha. Ob mraku smo prispeli v dolino Lepene in ob vožnji občudovali še lesket kristalov pomrznjene krajine.
Mirjam Frankovič Franetič
