Prvi vikend v avgustu imamo sežanski planinci rezerviran za vzpon na Triglav. Tudi letos je bilo tako, saj smo imeli napovedano lepo vreme, naravnost za to, da cilj uresničimo. Trinajst že kar izkušenih planincev se nas je podalo po Tominškovi poti do Doma na Kredarici, od koder smo še isti dan obiskali Dom na Planiki. Naslednji dan smo se iz vetrovne in hladne Kredarice podali na vrh in bili zadovoljni, da ni bilo pri vzponu zaradi sestopanj tolikšne gneče kot druga leta. Tik pod vrhom, pri oknu, pa smo se pridružili ubranemu petju planinske himne, ki so jo zapeli člani Akademskega pevskega zbora Vinka Vodopivca. Na vrhu sta dve planinki doživeli nepozabni » krst«, razgled z vrha pa zaradi meglic ni bil nič kaj prijazen, je pa bil toliko bolj prijaznejši pri sestopanju čez Triglavsko škrbino proti Domu na Doliču. Še prej pa smo obiskali najvišje živečega Slovenca Alojza Žaklja, ki živi v bivaku na Morbegni, kjer so Italijani po 1. svetovni vojni sezidali vojašnico za 300 ljudi in bunkerje. Enega izmed teh si je Lojz uredil zase, za svoje samotarsko življenje, kjer zadnji dve leti, odkar se je upokojil tudi redno živi. Prijetno ga je bilo poslušati in z njim pokramljati. Rade volje je sprejel tudi nekaj dobrot, ki smo mu jih pustili, saj jih tu nima na pretek. Za naslednje leto smo mu obljubili kraški teran, nismo pa se pozabili fotografirati z njim in se vpisati v njegovo knjigo vtisov. Sestop smo nadaljevali od Doma na Doliču čez prelaz Luknja, ponovno na gorenjsko stran, do izhodišča začete poti na Triglav.
Mirjam Frankovič Franetič
Fotografije: Erik Guštin in Mirjam Frankovič Franetič