Letos smo odkljukali že deseto jubilejno planinarjenje odraslih planincev iz PD Sežana. Pod vodstvom planinskih vodnikov Bogdana in Irene, se je pet dnevnega planinarjenja od 10. do 14. julija 2016, udeležilo še 30 odraslih planincev. Nastanjeni smo bili v CŠOD Gorenje nad Zrečami, kjer so nas lepo sprejeli in nas razvajali z okusno in obilno hrano.
In kaj smo delali. Naše najvažnejše delo je bilo povezano z našo prečudovito naravo, tako da smo se vsak dan podali na pohod po Pohorju.
Že prvi dan smo se ustavili v Slovenskih Konjicah in se povzpeli mimo gradu na 2,5 urni pohod na Stolpnik (1012m).
Drugi dan smo se z avti zapeljali do Rogle, kjer smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je šla iz Rogle na Lovrenška jezera. Druga skupina pa se je zapeljala še do Mašin žage in je naredila krožno pot mimo Ribnika jezerc na Lovrenška jezera in se vračala na Roglo. Lovrenška jezera so zares čudovita, ko hodiš po lesenih potkah ob ruševju in opazuješ številna jezerca, katera preletavajo kačji pastirji, metulji in druge žuželke in opazuješ mesojedo rastlino rosiko in lokvanje.
Tretji dan smo se z avti zapeljali do Zgornje brvi. Od tu smo se povzpeli na Klopni vrh (1340m). Z vrha smo se spustili do koče pod Klopnim vrhom, kjer smo se malo okrepčali. Od tu smo se podali do Falskega ribnika, kjer izvira reka Lobnica in krožno zaključili pot do Zgornje brvi.
Četrti dan smo se z avti zapeljali do parkirišča pri Bajgotu, kjer je izhodišče za ogled slapov Šumnik. Slapova se nahajata v zavarovanem gozdnem območju, imenovanem Pragozd Šumnik. To je edina gozdna površina na Pohorju, kjer se je ohranil prvobiten sestoj dreves, predvsem iz listavcev. Spustili smo se po strmi in ponekod izpostavljeni poti najprej do Velikega Šumnika in nadaljevali pot še do Malega Šumnika. Ob povratku smo občudovali drevesa v tem pragozdu. S parkirišča smo se odpeljali še do Osankarice. Tu smo si ogledali najprej spominski park, kjer ni preživel v hudem boju z številno nemško vojsko, noben udeleženec Pohorskega bataljona. Ogledali smo si tudi muzej. Po ogledu muzeja pa smo po simpatični poti preko lesenih brvi šli še do Črnega jezera, ki je zares črno, čeprav je voda kristalno čista. Črno je zaradi tega ker se na dnu jezera kopičijo organski odpadki rastlin in živali in ustvarjajo debelo plast temnega mulja, ki daje jezeru značilno barvo.
Za jubilejno planinarjenje smo po večerji dobili še torto. Ker je bil ta dan zadnji večer smo želeli preživeti ta večer s pesmijo ob kresu. Žal nam je dež to preprečil. Smo pa na terasi prepevali narodne in borbene pesmi s spremljavo Irene na harmoniki.
Zadnji dan našega planinarjenja smo se odpeljali do Žičke kartuzije, kjer smo si pod vodstvom vodičke ogledali celotno posestvo kartuzije. Po ogledu pa smo imeli še kosilo v najstarejši gostilni. Po kosilu smo se poslovili in se odpeljali proti domu.
Planinski vodnika:
Rojc Bogdan in Cunja Irena
